Intakt, 2016

Kubizem je sprva veljal za izključno slikarski pojem. Avantgardna smer vizualne umetnosti v začetkih dvajsetega stoletja se je ukvarjala s sestavljanjem kompozicij iz posameznih likov, prikazanih iz različnih zornih kotov. S tem so se slikarji trudili prikazati predmet slikanja v širšem kontekstu. V današnji Tolpi bumov pa kubanski pianist Aruán Ortiz prenese koncept kubizma v glasbeni svet, natančneje v svet jazza.

Večplastne geometrijske planjave pri albumu Hidden Voices zamenjajo skladbe, ki s svojimi široko razprtimi kompozicijami prepletajo disonančni nered z melodično koherentnostjo. Prostora za improvizacije je veliko in ta je porabljen do mere, ko se že zdi, da je improvizacija izhodiščna točka za preplet idej Ortizovega tria. A prej kot s surovo improvizacijsko domiselnostjo, album pritegne z ritmičnostjo, ki je prisotna ob najbolj nasičenih predelih, kot tudi pri umirjenih pasažah, kjer trio igranje zreducira na posamezne note. Mirni predeli še posebej hitro zapadejo v abstraktne skice, ki so navidez disparantne. Ti trenutki so ritmično najbolj zgovorni in sinkopiranje izda latinske korenine kubanskega pianista, toda album se s tem ne ponaša. Sicer se ne trudi skrivati zapuščine kubanskega jazza, kar je še posebej jasno pri skladbi, kot je Caribbean Vortex – Hidden Voices, ki se otvori s sinkopiranjem na klavah. Vendar tudi pri tej kubansko prominentnejši skladbi trio te korenine hitro vplete v mrežo sodobnega jazza in jih s tem transformira iz nečesa posvetilnega v le še en gradnik, ki drži vizijo tria skupaj.

Prav tako se na albumu znajdeta dve priredbi dveh jazz legend, in sicer skladba „Open & Close/The Sphinx“ Ornetta Colemana ter „Skippy“ Theloniusa Monka. Pri teh skladbah bi lahko rekli, da gre za edino izrazitejšo in odkrito klanjanje preteklim mojstrom in morda Ortizovim idolom. A trio ostaja ostro uperjen v izoblikovanje svojega načina izražanja, ki narekuje zamišljeno atmosfero, z občasnim odtenkom mračnosti. Kar ne pomeni, da je album načeloma temačen, nasprotno od tega vsebuje tudi trenutke mikavne vneme, nekaj, kar se pogosto pojavi skoraj kot kontra utež pri poglobljenih melodičnih temah, na primer pri skladbi Arabesques of a Geometrical Rose (Summer).

Vseskozi soliden primer sodobnega jazza, ki se poigrava z improvizacijo tako, da povezuje razpuščene gradnike skladbe s tistimi trdneje dorečenimi ter tako ustvarja slušno stimulativno okolje, ki pritegne. In verjetno največji dosežek; posamezne fraze pri albumu ohranijo čistost svoje forme. Ne glede na to, kako velik del skladbe dejansko predstavljajo, zvenijo samostojno in hkrati dopolnjujejo skladbo, v kateri se nahajajo.