ASHLEY PAUL: LOST IN SHADOWS

Slip Imprint, 2018

Petega aprila letos je pri britanski založbi Slip, ki smo jo nedavno obravnavali tudi v oddaji DJ Grafiti, izšel dolgometražec Lost In Shadows skladateljice, vokalistke in multiinstrumentalistke Ashley Paul. Od zadnjega albuma novopečene matere, ki se je nedavno preselila v London, so minila že dolga štiri leta, a njena debitantska izdaja za Slip vsekakor opravičuje ta podaljšan izostanek.

Vajeni smo že njenega pretanjenega raziskovanja zvokov, da kljub mestoma aleatorični kompoziciji v skladbah Ashley Paul ni prostora za malomarnost. Vzgojila nas je tako, da se ne zadovoljimo zgolj s previdno umeščenimi disonancami in konsonancami oziroma atipičnim vokalom, ampak od vsake njene izdaje pričakujemo, celo zahtevamo še korak dlje. Paul tako z dolgometražcem Lost In Shadows, ki je bil posnet decembra leta 2016 v treh tednih rezidence FUGA v Španiji, ponovno preseže svoje že tako briljantno delo in v svoj opus doda nov absolutni vrhunec.

Enajst mesecev po rojstvu hčerke se je Ashley odprla ustvarjalna blokada in doživela je katarzično izlitje iz srca, kakor opiše sama, katerega glavni navdih so budne nočne ure, preživete v sanjskem stanju polovične zavesti, teme in osame. Prvi namig doživete stiske tiči že v naslovu albuma oziroma naslovih posameznih kompozicij, seveda pa se glavno utrjevanje čustvenega spektra prične z izbiro glasbil. Ashley se poslužuje reduciranih kitarskih linij, nemirnih saksofonskih tuljenj, zavijajočega klarineta, otožnega vokala in minimalističnih tolkal. Poleg nje se na albumu zvrstijo še Manel Arocas Roca na tubi, Justo Bagüeste na baritonskem saksofonu, Angela García Marcos in Dolores Miravete na violončelih ter Helena Cánovas Parés, Santiago Latorre in John Bence na tolkalih. Zasedba tako prispeva precej pomenljiv nabor zvočenj.

Lost In Shadows je 32-minutna zbirka enajstih skladb, izmed katerih nobena ne vztraja predolgo, pa vseeno vsaka nosi močno povednost. Ta povednost se včasih manifestira v besedilih, katerih vokalizacija spominja na nekakšno groteskno verzijo uspavank, ki bi jih Ashley lahko (ali pa jih morda že) pela svoji hčerki, spet drugič pa z miloglasnimi zvočenji, ki v svojem patosu nosijo ravno toliko parajočih trenutkov kot njim diametralno nasprotna disonantna vlečenja. Vse od najmanjše sestavine ploščka do albuma kot celote se zdijo delci in deleži krhki, a nikoli ne razpadejo. Če nekaj doživimo kot romantično in nežno, se, že preden uspemo označbo izgovoriti do konca, z minimalno spremembo (dis)harmonije to prelevi v neprijetno in srhljivo. Kar zveni vzhičeno obredno, z majhno redukcijo postane presenetljivo melanholično. Čeprav imamo opravka s posamičnimi skladbami, je nit albuma tako čvrsta, da se zgoraj omenjene dihotomije prelijejo brez slišnih šivov. Intuitivnost, ki veje iz desetletnega opusa Ashley Paul, ima osnovo seveda postavljeno in neprenehoma utemeljevano z reflektiranim odnosom do ustvarjanja. Kar se sliši narejeno brez napora, stoji na neomajnih temeljih prevpraševanja sebe v odnosu do sebe. Drugače bi bilo skrajno težko, če že ne nemogoče, ustvariti album, ki v sebi nosi toliko nasprotij kot Lost In Shadows, a še vedno stoji tako samozavestno.

Leta 2013 je Ashley Paul v nekem intervjuju dejala: »I just hope the world comes to me as opposed to the other way around, because I’m gonna just keep on doing what I do« oziroma »Upam, da mi svet pride naproti in ne obratno, jaz bom namreč le še naprej počela to, kar počnem.«

Pet let kasneje Paul ni zapustila tistega izraza, čeprav jezik vztrajno bogati, svet pa ji je gotovo korak bližje. Čeprav se glasbeno-emocionalno izgublja v deliričnih sencah polzavesti, se z iskrenostjo v lastnem ustvarjanju na svetovnem zemljevidu čudnih muzik nikakor ne more izgubiti ...