Če smo se na plodni glasbeni poti Bradforda Coxa česa privadili, smo se zagotovo njegove neizmerne konsistentnosti. Vsaka izdana plošča, pa naj si bo v okviru matične zasedbe Deerhunter, ali solističnega projekta Atlas Sound, prevprašuje ter potiska meje lastnega avtorskega izrazja. Parallax je tako nedvomno še ena odlična plošča, Bradford pa z njo utrjuje pozicijo enega izmed pomembnejših glasnikov nove generacije.

* Bliskoviti preskoki iz projekta v projekt so za Bradforda Coxa postali nekakšno pravilo. Njegov neukrotljivi ustvarjalni duh od njega redko terja počitek, saj se dozdeva, da počiva zgolj, ko ustvarja. Četudi je nenehno razpet med dva vse bolj uveljavljena projekta Deerhunter oziroma Atlas Sound, venomer daje čutiti, da je glasba zanj samo ena. Proces je tisti, ki šteje. Prav ta mu je omogočil, da si je v razmeroma kratki glasbeni poti uspel utreti pozicijo enega izmed pomembnejših glasnikov nove generacije.



Osrednji motiv Parallaxa je pravzaprav melodija. Četudi je glavnina plošče izrazito rockerska v tradicionalnem pomenskem dojemanju termina, živi nad njim. Na plan prihajajo vzporednice s pomembnimi avtorji, kot sta Lou Reed ali Patti Smith, toda zgolj v luči prezentirane dojemljivosti. Torej kar je iz zarisane tradicionalnosti mogoče udejanjiti. Parallaxova podstat je s tem dovolj ekstravagantna, da Coxu dopušča enormen melodični eksperiment. Pravzaprav je nenavadno, kako v zvoku akustičnih inštrumentov in nevsiljivih elektronskih priboljškov plošča izzveni spokojno. Pa ne zaradi same narave zvočil, od katerih bi tovrstno milozvočje še bilo mogoče pričakovati, marveč zaradi grenkobne in turobne lirike, idej osamljenosti, zapuščenosti in brezizhodnosti, ki se v Coxovih modrovanjih že tradicionalno pojavljajo. Morda je slednje še toliko bolj nenavadno, če vzamemo v zakup podatek, da je Parallax nastajal v nezavidljivem duševnem stanju, na robu živčnega zloma in hude izčrpanosti.



Glasba je v Bradfordovem primeru že dolgo tega presegla obrtniški pomen in sprejela terapevtsko vlogo. Deluje kot sprostitveni kanal vseh notranjih demonov in rezultira v neizmerni konsistentnosti, udejanjeni v njegovem dosedanjem delu. Vsaka izdana plošča, pa naj bo v okviru matične zasedbe Deerhunter ali solističnega projekta Atlas Sound, na raznolik način prevprašuje meje avtorskega izrazja, saj nastaja v duhu raznoterih osebnostnih travm. In četudi glasba ni več odkrito hrupna ali eksperimentalna kot v času Coxovih začetkov, postaja že sam proces nastajanja po svoje nekakšen eksperiment.



Parallax razen z nekaj redkimi izjemami, kot je čudovita in bržčas najbolj bazična skladba na plošči Mona Lisa, v kateri svoj glas posodi tudi MGMT-jevec Andrew Vanwyngarden, ne zapada v osmišljen dinamični proces, ki bi ploščo lažje približal poslušalcu. Bradford nasprotno sam poustvarja njen ritem. Vodi nas skozi vizijo vesoljnega popotovanja, pri tem pa je dovolj premišljen in učinkovit, da se dolga in trnova konceptualna pot ne izjalovi. Coxa krasi izjemen občutek za dovršene strukturne zasuke. V isti sapi je lahko samopomilovalen, a hkrati poln upanja. Eden najlepših trenutkov plošče to nazorno orisuje. »Kraj kjer si želim biti,« v Terri Incogniti prepeva Bradford, »je kraj, kjer bo moč jasno videti začetek in konec. Želim si začeti.« V isti sapi folkovsko premiso razplamtijo čudoviti vokalni popovski elementi, kot bi svoj daljnosežni kraj le uspel najti. Izreden je tudi v subtilnem nizanju zvočnih tekstur, pri čemer mu gre na roko nedvomno sama nekoliko umirjena zasnova plošče, ki dodane zvočne elemente še znatneje poudarja. Skladbe so tako po svoje ortodoksne, a obenem tudi dovolj dosledne, da jim je zgolj zvok ustne harmonike, kot denimo v skladbi Praying Man, sposoben odpreti duri povsem novi dojemljivosti. Na srečo je takih trenutkov na plošči Parallax mnogo.



pripravil Luka Vučkovič