New Amsterdam Records, 2023

Tokrat se v Tolpi bumov lotimo plošče, ki nas je na nek način pustila povsem raznogavičene, praktično brez ideje o optimalni analitični liniji. Ne gre toliko za to, da bi medleli od neke neizprosne glasbene oziroma muzičistične izjemnosti, temveč za preprosto dejstvenost neizmerne slogovne, formalne in tematske širine. Namreč. V zadnjih izdihih letošnjega avgusta je ameriški klasični pianist Awadagin Pratt pri založbi New Amsterdam Records izdal prvo ploščo po dolgem, dvanajstletnem glasbenem zatišju. Širokopotezni projekt Stillpoint je svojski poskus reintegracije klasičnega idioma, katerega obča konceptualna srž se zloži v naslednjem stišju T. S. Eliota: »And do not call it fixity, / Where past and future are gathered. Neither movement from nor towards, / Neither ascent nor decline. Except for the point, the still point, / There would be no dance, and there is only the dance.« Z albumom Stillpoint torej prodremo na polja slutenj neizrekljivih življenjskih napetosti, k ideji temeljne univerzalnosti kozmičnega reda, večnim bojem za ravnovesja. Skratka, Pratt pri Eliotu najde osnovno tematsko zatočišče, prek njegove poetike zgradi izrecno usmeritveno linijo, ki jo družno zapopade prav vseh šest gostujočih skladateljev. 

Glasbeni rezultat in razlog prej omenjenega pomanjkanja idej o optimalni analitični liniji je neprestana vsebinska napetost, jasna tenzija v pristopih in vizijah gostujočih skladateljev, ki pa se vseskozi sprošča skozi konkretno kristalizirano idejno zasnovo izvajalcev – poleg Pratta ploščo polnijo še vokalni bend Roomful of Teeth in bojda povsem demokratično voden godalni orkester A Far Cry. Album Stillpoint kot rečeno sestavlja šest relativno dolgih, slogovno nadvse distiktivnih kompozicij, ki v celostnem pogledu gradijo presenetljivo tekoč glasbeni narativ. V srži slednjega je predvsem Prattova, recimo temu kar naturalistična igra; njegovi odzivi v orkestralno-bendovskih dialogih po svoje vsekakor delujejo spontano, a se hkrati kažejo kot povsem neizogibni, kot da drugače enostavno ne bi moglo biti. Kompozicije so tako po svoje predvidljive, a nikakor ne na moteč način. V izpeljavi je dovolj svežine, v izvedbi dovolj prostora za dihanje in ekspresijo, da se glasba izogne togi formulaičnosti. 

Ploščo odpre kompozicija Rounds, delo Jessie Montgomery, delo, ki funkcionira kot izvrstna uvertura v turbulenten slogovni karakter albuma. Rounds je svojevrsten aparat večnega glasbenega gibanja, ki spominja na Ravelove godalne kvartete, skozi pa ves čas pronicajo klasicistične, če ne že kar neposredno Beethovnovske klavirske linije, ki sporadično flafotajo v višine, drugič spet nazaj k zemlji, skratka v maniri kakšnega elegantnega ptičjega leta. Naslednja, Code, v igri ohranja prostolebdeči karakter, a v tematsko osnovo vpelje ljubezen – zapopade zbirko tisočerih pisem med T. S. Eliotom in njegovo dolgoletno muzo Emily Hale. Kot vsebina pisem je tudi glasba na tem mestu polna protislovnih prepadov, poskusov izražanja zapletnih čustvenih sanjarij in izrazite telesnosti gibanja.

Poudariti gre tudi izjemne vokalne aranžmaje na plošči, še zlasti v kompoziciji Untitled Composition for Piano and Eight Voices. Razpotegnjeni disonantni intervali v vokalih kar trgajo občo zvočno atmosfero skladbe, medtem ko Prattovo klavirsko zbadanje predstavlja pravo glasbeno materializacijo osamljenosti. Celotna stvar je grajena na pomanjkanju jasne ritmične inštrumentalizacije, kar pomeni, da se poslušalčeve predstave o časovnosti ves čas spodkopavajo. V tem pogledu je zanimiva denimo tudi Time Past, Time Future, še zlasti v trenutkih, v katerih se skladatelj prek izrecno nekonvecionalnih ritmičnih sklopov očitno igra s poslušateljevim občutkom za temporalnost, prav tako pa v intenzivnosti in pronicljivosti svojih odsekanih gest večkrat spomne na zgodnjega Stravinskega.

Awadagin Pratt je s ploščo Stillpoint pokazal, kako koherenten je lahko albumski izdelek, tudi kadar je v igri neprimerljiva slogovna širina. Prav vsi navzoči skladatelji so izkazali več kot učinkovito rabo glasbenih nasprotij in na koncu koncev družno pripravili izdelek, ki nas, kot smo rekli uvodoma, pusti povsem raznogavičene.