Bailey Miller: Still Water

Recenzija izdelka
10. 9. 2022 - 19.00

Whited Sepulchre Records, 2022

 

Bailey Miller je zagotovo eno tistih imen, ki je večini poslušalcev še neznano. Je mlada ustvarjalka iz Cincinnatija v ZDA in v njeni glasbi močno čutimo kantavtorski melos okolja, v katerem živi. V Tolpi bumov predstavljamo njen debitantski album, naslovljen Still Water, ki je izšel na začetku septembra pri založbi Whited Sepulchre Records

Kot rečeno, lahko začnemo pri miljeju ustvarjalke, ki ima kljub unikatnosti in individualnosti prvega izdelka zagotovo pomembno vlogo za razumevanje njenega izhodišča. Čeprav bi težko rekli, da je Cincinnati opazen zaradi svoje glasbene scene, se nedvomno ponaša s precej raznolikimi, tudi težkokategornimi umetniki, ki pri ustvarjanju veliko eksperimentirajo. Tako lahko potegnemo tanko rdečo nit med Miller in recimo bolj elektronskimi kompozicijami Georgea Russlla ali pa abstraktno hiphop zasedbo WHY?. Za hitro primerjavo bi lahko navrgli komad This Ole King v kontrastu s 222. Slednji je seveda veliko počasnejši, celotna produkcija je drugačna, vendarle pa najdemo podobnosti na ravni zvoka in inštrumentacije.

Resda nimamo nikakršnih dokazov, da je bila Miller v stiku z glasbo omenjenih ustvarjalcev. Toda če poznamo njihova dela, opazimo subtilno podobnost, ne toliko v žanru, temveč bolj v pristopu k ustvarjanju glasbe. To je seveda precej meta in abstraktna kategorija razčlenjevanja Still Water, vseeno pa ne gre zanemariti vpliva, ki ga kraj lahko ima na svoje prebivalce in ki zaobjema vse, od načina govora, jezika in kulturnih referenc do družbeno-ekonomskih dejavnikov. 

Širno, širše, najširše ...
 / 17. 4. 2022

Če glasbo Bailey Miller najsplošneje razumemo tako, da jo umestimo na sceno v Cincinnatiju, se šele ob primerjavi z njenimi sodobniki bolj pokaže tudi žanrska komponenta in z njo ustvarjalkina originalnost. Kot eksperimentalno kantavtorico jo lahko postavimo ob bok Shirley Collins, Ane Roxanne in Karime Walker. Na domači sceni pa bi jo morda še najlažje primerjali z zasedbo Širom, predvsem z glasbo z zadnjega albuma Utekočinjeni prestol preprostih, pri čemer Miller ustvarja veliko širše in počasnejše kompozicije, predvsem v produkcijskem smislu.

Folk avtorica se pri rosnih 81 letih po dolgem premoru vrača z novo ploščo
 / 21. 12. 2016

Kot multiinštrumentalistka je ustvarjalka album Still Water v celoti sproducirala sama, kar je eden od vidikov, ki kljub debiju nedvomno odraža zrelost glasbenice. To zrelost lahko utemeljujemo na primer s komadoma Into What in Balm. Skladbi imata drugačen tempo, inštrumentacijo in sporočilnost, vendar se v obeh jasno kaže unikatnost Miller. Razvidna je denimo iz načina interpretacije besedila in melodičnosti vokala, ki kljub ozkemu razponu ohranja dinamičnost. Morda so najznačilnejše uporaba reverba in minimalistične inštrumentacije, ki podpirajo vokal. V skladbi Balm je tako celotna harmonska struktura zgrajena okoli nekaj arpeggiiranih akordov na bendžu, kar bi lahko zvenelo izjemno nezanimivo in suho, a Miller s premeteno uporabo efektov kompozicijo razširi in odpre. 

Album Still Water je nastajal štiri leta, v obdobju, ko se je glasbenica kot dvajsetletnica prebijala tako skozi eksistencialno kot tudi duhovno krizo. To nedvomno občutimo v kompozicijah, ki dajejo vpogled v svet mlade ženske v 21. stoletju skozi prizmo čustvenosti, duhovnosti in navsezadnje upanja. Prav tako je album čvrst dokaz in potrditev, da nekatere stvari potrebujejo čas, da dozorijo. Debi ali ne, Still Water je močno oseben album z izvrstno produkcijo, ki nam vzbuja lakoto po več. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.