Bogovi so bili zopet radodarni. Po pandorini skrinjici so nam tokrat darovali novo škatlo balkan beatov. Na glasbeni oltar so jo - kot je v mitologiji dostikrat v navadi - prinesli sinovi Izraela, ki so balkanske beate kovali že pri Gogol Bordello. Balkan Beat Box, ki si je v svetu ustvaril omembe vredno reputacijo in je pred leti na Drugi godbi očaral tudi naše občinstvo, se vrača na sceno s četrtim albumom, poimenovanim Blue Eyed Black Boy. Upanje, ki je pri pandorini skrinjici ostalo nekje na dnu, v realnem življenju Balkana pa marsikje povsem izpuhtelo, nam Balkancem nemara ne uide v nocojšnji Tolpi bumov.

Gre za multi-kulti zasedbo iz prav tako multi-kulti New Yorka, ki od leta 2005 hodi po sledeh podobno razmišljujočih Kultur Shock in Gogol Bordello, nemalokrat pa ubere lastno bližnjico po sredozemski kozji stezici. Prav od slednjih sta se odcepila izraelska emigranta in ustanovitelja Balkan Beat Boxa, Ori Kaplan, džezovski saksofonist, ter Tamir Muskat, bobnar in producent, sicer romunske gore list. Leto kasneje je MC Tomer Yosef zaključil krog tria, ki ga tako na snemanjih kot na turnejah spremlja kopica gostujočih glasbenikov. S fuzijo sredozemskih in balkanskih glasbenih tradicij, hip-hopa, duba, rocka, dancehalla in še česa, so kreirali unikatno hibridno glasbeno formo, ki kliče na energični žur.

Nova plošča je nastajala v Tel-Avivu in Beogradu, kjer je na novo dvigal balkanski prah in v lonec stresel obilico sestavin Orkestar Jovice Ajdarevića, ki prevzema štafeto predvsem v instrumentalnih skladbah. Čutiti in slišati je mešanico vsega, kar jim pade na pamet, in že tu lahko povemo, da gre za njihov najzrelejši album. Blue Eyed Black Boy, ki je prav tako izšel pod okriljem Crammed Discs, pionirske založbe na področju inovativnega mešanja različnih glasbenih žanrov različnih kultur, se vendarle razlikuje od prvih dveh plošč. Tretja, Nu Made, je bila v bistvu remiks druge plošče. Elektronska komponenta je malček izgubila na pomembnosti, zato pa dajejo živi bobni plošči prizvok koncerta in možnost, da se vaša soba v naslednji slabi uri spremeni v orientalski han, ni izključena. Glavna razlika pa se skriva v pestrosti ponudbe. Prej so se osredotočali predvsem na balkanske in klezmer ritme, na osvajanju sveta pa so jih zasvojili še drugi ritmi in zvoki, s katerimi so prišli v stik. Tako lahko govorimo o ažuriranem sredozemskem folku, osveženem z arabeskami, ki so podložene s karibsko kumbijo in drugimi latinskimi ritmi kot recimo v manuchaojevski Marcha de la vida. V nalezljivo plesnem Move It zopet slišimo Asian Dub Foundation, v naslovnem komadu pa uspavani reggae prebudi klic klarineta nekje iz izraelske puščave. V izvedbi bolgarskih pevk naletimo tudi na hrvaško tradicionalno Lijepa Mare, ki ima vsekakor opravka z nevarnejšim morjem od Mrtvega morja. Najslajše pride na koncu - War Again, balkanski dancehall reggae v trans maniri s furiozno prodornimi saksofoni.

Še pred desetimi leti se je zdelo, da bodo podobne zasedbe ostale za vlažnimi zidovi undergrounda, na margini glasbenih interesov, zdaj pa že podpisujejo pogodbe z velikankami. A globalizacija dere močneje kot tiha voda in vsaj v glasbenem smislu v obratni smeri od pričakovane - Balkan in ostala področja, ki so daleč od korita zahodnega razvitega sveta, globalizirajo ta isti svet iz njegove notranjosti. Glasbeniki so v njem vohuni, infiltranti, ki na pol legalno širijo virus drugače pisanih not in jezikov. Besedila Balkan Beat Boxa pacifistično pozivajo k miru, k toleranci med rasami, k ukinitvi institucij moči in brisanju mej, a zaenkrat je to bolj upanje iz prej omenjene pandorine skrinjice kot približevanje cilju. Svet je zgodovinsko gledano še vedno v začetni fazi globalizacijskega napada, različnosti se združujejo le zaradi vonja denarja, drugače pa se povečini zapirajo v svoje meje. Tudi kulturne.

pripravil Robert Suša