Glitterbeat, 2017

»It was important for us to record there and to use some local musicians on the record. But we also wanted the young people in the village to see that something could be created right there and that they didn’t need a lot of money to do it, to inspire them. « Ben Yousef

Skupina lokalnih glasbenih entuziastov, glasbenikov in raziskovalcev tradicionalne glasbe v tunizijski pokrajini Bargou se odloči, da bo posnela album s starimi pesmimi, ki jim bo le sem ter tja dodala piš sodobnosti. Album izide pri čislani, v Ljubljani domujoči svetovni založbi Glitterbeat in požanje same hvalospeve v vodilnih medijih, tako splošnih kot glasbenih. Bend nastopa na prestižnih festivalih, a do naše Druge godbe, ki je lani bend najavila v prvi napovedi festivala, žal ne pride, saj vmes razpade … Ja, sliši se kot zgodba o uspehu, če ne bi bilo te grenke resnice o razhodu benda, ki je zaenkrat svojo edino diskografsko sled pustil na prvencu Targ.

Četudi benda, vsaj v taki različici, ki je posnela album, nemara ne bomo nikoli slišali v živo, ostaja njegov prvenec dragocen dokument, ki priča o glasbeni moči periferije, pri čemer merimo tako na Tunizijo kot glasbeno obrobno v razmerju do drugih, z žarometi bolj obsijanih neevropskih dežel kot tudi na odmaknjenost pokrajine Bargou, ki je zasedbi dala ime. Bargou je gorata pokrajina na severozahodu Tunizije, kjer se je Nidhal Yahyaoui, lokalni navdušenec nad več sto let staro tradicionalno godbo, namenil posneti del svoje dediščine in jo predstaviti današnjim poslušalcem.

Razlogov za njegovo početje ne gre iskati le v njegovem navdušenju nad glasbo, saj je imela njegova prizadevnost tudi socialni in politični moment. Zvoke in pesmi iz njegove pokrajine so namreč redkeje snemali ali pa jih sploh niso. Brenkalo loutar, ki ga igra Yahyaoui, danes denimo sploh ni več v rabi. Mlajše generacije teh pesmi ne poznajo in povečini tudi ne obvladajo starih inštrumentov ali pa jih ne igrajo na tradicionalne načine. S snemanjem albuma so tako želeli opozoriti ne le zunanji svet na bogato kulturo svoje pokrajine, ampak tudi spodbuditi lokalno mladež, da se bolj seznani z lastno zgodovino.

Z ustanovitvijo zasedbe v odmaknjenem kraju pa so zamajali tudi konvencionalne, stereotipne delitve in hierarhije v tunizijski družbi, ki jih kajpak lahko preslikamo na prav vse države in druge človeške skupnosti. Od centra družbenega in družabnega dogajanja odrezana regija je že z ustanovitvijo te zasedbe, natančneje z njenim poimenovanjem po pokrajini Bargou, ki so ji dodali klicno številko pokrajine 08, pridobila nove pomene v tuizijski družbi. Bend je tako zamajal omenjene stereotipe, saj so klicno številko pokrajine v urbaniziranih centrih rabili slabšalno in zaničevalno, češ oni so bolj zaostali, so iz prejšnjih časov. Ob tem, da so s snemanjem albuma domnevno razvitejšim delom države pokazali, da imajo tudi sami za sabo bogato in več stoletij staro kulturo, so želeli prebivalcem pokrajine s snemanjem v domačem improviziranem studiu, katerega betonske zidove so zvočno izolirali kar z balami sena, pokazati, kako se z malo truda in domišljije lahko priklopijo na frekvence zunanjega sveta.

Album Targ kar izžareva entuziazem in zagnanost sodelujočih glasbenikov. Kratke, rezke, zvočno bogate, a na prvi vtis asketsko odigrane skladbe nas hipoma povlečejo v omamne vrtince, mistične solistične linije piščali gasba ali pa občasno modernim elektronskim oblikam spominjajoče ritme, ki jih Ben Youssef ustvarja s posnemanjem basovskih linij na svojem starinskem moogu. V ospredju skladb se izmenjujejo posamični elementi; enkrat je to omenjena piščal ali pa njena rojakinja, še bolj predirna in rezka zokra, spet drugič se zamaknjeno petje izmenjuje z vztrajnim večslojnim ritmiziranjem na številnih tolkalih. Močan pečat pesmim vtisne grleno petje pevca in idejnega tvorca projekta Yahyaouija, ki je stare pesmi zbiral že več kot deset let.

Nekatere pesmi so bile med lokalci prisotne v več verzijah, tako da so glasbeniki iz benda Bargou 08 hkrati opravili svojevrstmo muzikološko raziskavo in precejanje gradiva. Nemara nam tudi zato že ob prvem poslušanju album zveni izjemno kompaktno, koherentno, s komadi, ki si sledijo kot po neki naravni poti. Produkcija je minimalistična, omenjeni elektronski bas se po zvenu in funkciji brezhibno zliva s tradicionalnimi glasbili. Zven in struktura albuma sta toliko bolj fascinantna, če vemo, da so album posneli v samo treh tednih in da so morali stare pesmi prilagoditi zasedbi in inštrumentariju.

Kljub dejstvu, da bend ne obstaja več, smo prepričani, da se bo njegovo ime vtisnilo globoko v spomin sledilcem modernih trendov oživljanja tradicije. Album Targ je pomembna točka v načinu predstavljanja zanemarjenih in pozabljenih tradicij. Hkrati pa priča o vztrajnosti in trmi glavnih protagonistov, ki so praktično v partizanskih pogojih posneli ploščo, ki je odmevala malone po vsem svetu in bo gotovo tudi v prihodnje ostala zapomnjena kot ne le odličen odmerek glasbe, marveč tudi kot lekcija iz zgodovinjenja in posodabljanje tradicije …