Rock Action Records, 2025

Kvartet bdrmm – brata Ryan in Jordan Smith, Joe Vickers ter Conor Murray – je poslušalcem Radia Študent morebiti znan od predlanskega leta, ko smo predstavili njihov drugi album I Don't Know. Z njim je predvsem dreampop in shoegaze zasedba opozorila nase s premišljenim, prelivajoče se zapletenim ter z elektroniko in ambientalno glasbo prepletenim zvokom. Projekt, ki se je začel leta 2016 kar v spalnici – kot namiguje samo ime –, se je letos vrnil s prepoznavno pretočnostjo žanrov, s tretjim dolgometražcem Microtonic. Štirje Britanci se še vedno ukvarjajo z raziskovanjem različnih poti v glasbi, a se po dveh albumih zdi, da so se v iskanju nekoliko izgubili.

Na začetku plošče se novejša usmeritev izrazi v zvoku, ki nas ob pozornem poslušanju morda spomni na zvok industrial zasedbe Nine Inch Nails, le da so bdrmm subtilnejši in bolj atmosferični. V tej hipnotizirajoči, srhljivi uverturi z naslovom goit Sydney Minsky Sargeant iz dance punk benda Working Men's Club recitira zlovešče verze, v katerih se skriva distopičen duh postpandemijskega sveta, in počasi razkrije nihilistično in temačno podobo albuma. Skladbo zaznamujeta vznemirljivost zagličanih beatov in utripajočih hi-hatov industrialnih muzik, kar kaže, da se je bend bolj ali manj poslovil od izrazitejših kitar in se usmeril drugam. V intervjujih so glasbeniki o tem govorili kot o zavestni odločitvi, namreč da želijo v ustvarjanje bolj vključiti svoje zanimanje za elektronsko glasbo. 

Odmevi tematik, povezanih s pandemijo oziroma predvsem s tesnobo, ki jo je ta razširila po svetu, in odmevi tematik, ki so vplivale na nastanek in ustvarjanje bendovega prvenca, so po besedah četverice prisotni na tudi letošnjem izdelku. Na zven in vsebino glasbe je vplivala tudi vokalistova neobičajna navada zbujanja ob peti uri zjutraj in gledanja filmov Davida Lyncha, kar, kot pravi Ryan Smith sam, ni bilo najbolje za njegovo duševno zdravje. Tako je denimo skladbo Clarkycat neposredno navdihnil legendarni dolgometražni prvenec pokojnega režiserja Eraserhead. Skladno s tem komad zaznamujeta značilen lynchevski občutek nelagodja in klavstrofobije, toda to je tudi eden od komadov, ki z monotonostjo vbuja občutek, da album Microtonic ni najuspešnejši bendov izdelek.

Če se na hitro vrnemo na začetek albuma, ugotovimo, da je ta težnja opazna tudi v tretjem in četrtem komadu, Infinity Peaking in In the Electric Field. V obliki meglenega spoken worda oziroma minimalističnega ritma ter efektov reverba in delaya namreč slišimo tudi vpliv triphopa oziroma njegovega vzdušja, kar komadoma vlije občutek zasanjanosti in meditativnosti. To se v manjši ali večji meri ponovi tudi v skladbah Clarkycat, Sat in the Heat in The Noose, torej v dobrem delu skladb na desetkomadnem albumu, v katerih mogoče le proti koncu slišimo umazane, dražljivejše rife. Toda tudi ti so le odmev shoegaza, s katerim se je zasedba spretno poigravala v preteklosti in ki ga na novem albumu pogrešamo. 

Tovrstne komade dodatno združujeta ponavljanje istega vzorca oziroma aranžamaja in vzdušja ter pomanjankanje raznovrstnosti, kar ustvari skladbe, ki hitro izzvenijo in jih hitro tudi pozabimo. Temu se bdrmm tu in tam uspejo izogniti in plošči nadenejo drugačen obraz. Denimo v skladbah John on the Ceiling, The Snares in Lake Disappointment, ki s pohitrenim tempom in izrazitejšo rimtičnostjo predstavljajo svetlejšo točko albuma, k temu pa prispeva tudi nekolikanj klubsko vzdušje. Kljub poživitvenim niansam klubske glasbe in izpiljenim vpeljevanjem elektronske in ambientalne glasbe smo vendarle razočarani. Zaznavamo le utrinke potenciala, ki ga je zasedba razkrila na prejšnjih dveh albumih, predvsem v spretnosti uravnavanja priliva žanrov ter v ohranjanju razgibanosti in intenzivnih kitar.

Plošča Microtronic vsebuje jasne sledi s predhodnic, a je vez med starim in novim vendarle nekoliko zabrisana. Shoegaze na novi plošči suvereno zamenja elektronika, ki navduši s prebliski triphopa, plesne elektronike in industrialnim podtonom, kar bdrmm presenetljivo dobro spajajo. Po drugi strani pa zasedba v želji, da gre dlje od shoegaza, zdrsne tudi v enoličnost. Zdi se torej, da bdrmm morda še niso prepričani, kaj natančno si želijo in kaj jim najbolj ustreza, čeprav so več odločnosti že pokazali na plošči izpred dveh let. Vendarle ostaja možnost, da se z dosedanjim delom bend uri v tem, kar počne, ali pa se pripravlja na preobrat, s katerim bo premislil nove pristope in z njimi kot doslej pazljivo eksperimentiral.