Shelter Press, 2023

Za razliko od striktno inštrumentalno usmerjenih ustvarjalcev nove glasbe se ameriški glasbenik, umetnik in skladatelj Ben Vida nekega projekta loti s povezovanjem teksta in glasbe. Njegovo zadnje delo, plošča The Beat My Head Hit, je nastalo v sodelovanju s skladateljico in harfistko Nino Dante ter severnoameriškim kvartetom za novo glasbo Yarn/Wire, in podobno kot sam pristop, ki ga Vida udejanja od začetka ustvarjanja, tudi aktualni izdelek spominja na nekakšno religiozno mantranje ob glasbeni spremljavi.

Posledično zlahka vidimo tradicijo gibanja minimalizma, katerega člani so nenazadnje veliko razmisleka posvečali filozofijam, religijam in seveda tudi tradicionalnim glasbam vzhoda in globalnega juga. Aranžmaji kompozicij so relativno preprosti s konstantnim ritmičnim pulziranjem in poudarkom na prepletanju tekstur zvena različnih inštrumentov v sekundarni vlogi kot podpora glasu. Z določenega vidika se zdi, da takšna plošča ne bi mogla nastati nikjer drugje kot v središču imperija, v New Yorku. Sprva zgolj na ravni zvoka, ki jo v primeru albuma v veliki meri definira govorjeni jezik. Angleščina s svojimi naravnimi poudarki narekuje določeno metriko, ki v celoti zaznamuje kompozicije. Prav tako se mehkih glasov Nine in Bena drži močna ameriškoangleška konotacija. Pri tem gre za nanašanje na specifično kantavtorsko sceno, ki jo uteleša Sufjan Stevens. Pravzaprav bi bil Sufjan zlahka podpisan pod album kot skladatelj, pa ne bi to nikogar presenetilo. V naslovnem komadu The Beat My Head Hit slišimo paralele tudi z zgodnjimi izdelki kolektiva Anticon ali specifično s produkcijskimi prijemi Yonija Wolfa.

Album znotraj konteksta sodobne komponirane glasbe na nekem nivoju morda poskuša zavzeti vlogo izvirnosti skozi skladateljevo idejo vokalnih ritmik in se zoperstaviti trendom s tonalnostjo. Vendar pa so ideje izvotljene in razen unikatnega izdelka v katalogu ustvarjalca ne predstavljajo ničesar relevantnega za glasbeno prakso v obče. In seveda, ker ponavadi obravnavamo nedavno izdane albume, se nam časovna komponenta staranja albuma vedno izmuzne skozi prste. Tokrat pa imamo idealno priložnost opazovati, kako izdelek v dobrem letu odmeva po svetu. Razen nekaj recenzij in uvrščenosti na Fantanov seznam naj plat leta, sicer pod posebno označbo Austenovega uredniškega izbora, The Beat My Head Hit ni zares dvignil veliko prahu. Razloge za to lahko najdemo v trditvi, da je minimalizem v glasbi večinoma že preživet, in tudi če ne bi bil, je zvok tako močno zaznamovan z malim naborom kompozicijskih tehnik, da sodobni minimalisti težko ponudijo inovacije na ravni zvoka. 

Druga stvar je seveda izvirnost na ravni koncepta, vendar tudi tega The Beat My Head Hit ne ponudi. Tretji razlog za izpostavitev bi lahko bilo to, da je v minimalizmu pomembna podrobnost, ki pride pod žaromete skozi negativne prostore oziroma odsotnost vsega ostalega. Detajl je srž umetniškega dela in seveda jih najdemo tudi pri Benovem albumu, vendar pa so detajli tukaj nezanimivi, ne prepričajo v občo vrednost njegovega početja. Če bi iz procesa izvzeli Yarn/Wire, bi bil izdelek malodane klasična alternativno kantavtorska špura, ki jo slišimo praktično povsod, s tem da se bolj ali manj vsi skremž mainstream svetoboljniki na kitari vsaj ne pretvarjajo, da gre za nekaj elitnega. 

Tako kot The Beat My Head Hit ni ponujal ničesar novega lani, tega ne ponuja niti danes. Glasba je povsem prijetna in poslušljiva, ni narobe, če nam je všeč, toda ne pretvarjamo se, da gre za nekaj, kar bo kadarkoli relevantno za posamezno gibanje, sceno ali pa občo glasbeno konstelacijo in tradicijo.