Berk Icli: Glimpses of an Eternal Bloom

Zel Zele, 2021

Kje se nahaja meja med natančno, šolano prefinjenostjo in fluidnim eksperimentiranjem? Zdravorazumsko bi mogoče rekli, da sta si omenjena pojma toliko različna, da meja sploh ni vprašljiva, vendar se situacija lahko hitro zakomplicira. Prav poseben vpogled v to dilemo ponuja poslušanje kompozicijšolanih glasbenikov, ki svoje kariere niso namenili le klasičnemu igranju ter varnemu načinu ustvarjanja, temveč koketirajo z nekonvencionalnim muziciranjem, elektroniko, uporabo terenskih posnetkov in tako dalje. 

Nocojšnjo Tolpo bumov zaseda Berk Icli, glasbenik, ki nosi pravkar opisane karakteristike. V New Yorku živeči Turek se že vrsto let ukvarja s produkcijo in igranjem klavirja, slednjo veščino pa je izpilil na newyorškem konservatoriju Manner, kjer se je učil jazza in klasične kompozicije. Prejšnji mesec je ustvarjalec izdal debitantski album Glimpses of an Eternal Bloom, ki je izšel pri londonski založbi Zel Zele Records. Plata je nastajala leto dni ter je v celoti posneta v Berkovem stanovanju. Glavni cilj je bil izraziti posebnost in tudi bistvo osebnega prostora, zaradi česar je umetnik težil k čim čistejšemu in natančnejšemu, prefinjenemu zvoku, ki bi nosil tudi čustva, plavajoča po stanovanjski atmosferi. Ob klavirju je glasbenik uporabljal širok instrumentarij, kot so godalne in pihalne orkestracije, sempli, terenski posnetki iz glasbenikove soseščine, posnetki raznih napevov ter sintetizator. 

Poleg ustvarjanja atmosfere osebnega prostora je glasbenik stremel še k prikazu bistva obstoja kot takega, ki je vedno zgrajen iz več delov. Tokrat gre za obstoj osebnega prostora in s tem tudi osebe same. Njeno privatno okolje gradijo razni zunanji in notranji, vidni in nevidni ter slišni in neslišni dražljaji, ki se lahko razgrnejo z določeno melodično kompozicijo, kar Berku uspe prav zaradi fuzije različnih načinov predstavitve zvoka. Poleg nežnih in nekoliko predvidljivih klavirskih melodij lahko na albumu ujamemo terenske posnetke, ki dočarajo to, česar klavir ne zmore ─ živ in nezrežiran trenutek. 

Glasba / DJ Grafiti

The Caretaker

James Leyland Kirby

Luka Seliškar

 / 14. 1. 2017

S ploščo Glimpses of an Eternal Bloom se potopimo v filmsko atmosfero. Melodije so komponirane tako, da poslušalcu pomagajo vizualizirati sliko oziroma da pripovedujejo zgodbo, bistveno pa vsebujejo sentimentalnost in melanholijo. Najdemo lahko celo povezavo med tokratnim prvencem in albumom Everywhere at the End of Time angleškega glasbenika Leylanda Jamesa Kirbyja oziroma The Caretakerja, ki se poglablja v čustva, ki jih doživlja dementna oseba. Povrh tega, da prvenec zelo spominja na Caretakerjevo prvo fazo demence, v kateri v primerjavi z ostalimi vlada precej veselo vzdušje, pa lahko podobnost najdemo tudi v dramski konstrukciji skladb in njihovi teatralnosti. 

K občutju sentimentalnosti izdaje pripomorejo tudi terenski posnetki, ki pogosto vključujejo govor umetnikovih sosedov. To poslušalca postavi v stacionaren položaj, s katerega lahko le opazuje dražljaje, ki se dogajajo okrog njega, in s tem nam Berk zaupa vstopiti v svoj osebni prostor. Podaja nam vsako drobtinico življenja, iz katere je kreiral skladbe na albumu.

V nekaterih delih plošče se počutimo, kot da bi gledali film japonskega Studia Ghibli, saj je zvok nekoliko igrivejši in ustvarja močne vizualne predstave, ki pa v dotičnih animiranih filmih ne bi bile toliko izražene, če bi gledali le podobo. Filmskost izdaje utrdi tudi spremljajoči 18-minutni film, ki sta ga ustvarila Berk in režiser Ömer Deniz ter predstavlja mineštro glasbe, poezije in eksperimentiranja s percepcijo podob, kjer na primer ženske noge predstavljajo rožo. Vsak prizor je osnovan na ideji ujemanja enega trenutka z določeno vizualizacijo, ki se mu popolnoma posveti. 

Za konec se lahko ustavimo pri dilemi z začetka recenzije in iskanju meje med glavnima konceptoma tokratne izdaje. Natančno prefinjenost albuma Glimpses of an Eternal Bloom tako najdemo v dejstvu, da je vsak moment, zvok, ritem, vsak dodatek ali okrasek tam, kjer je, da pripomore k prenosu atmosfere, ki je bila del osebnega prostora umetnika. Rezultat fluidnega eksperimentiranja je njegovo široko dojemanje potencialnih pripomočkov in načinov izpeljave glasbenih idej, čemur boste priča v naslednjih 45 minutah.