Samozaložba, 2017

Komur se je pred časom še tožilo po devetdesetih, ta danes nedvomno prihaja na svoj račun. Priča smo ponovnim združitvam, obuditvam in reinkarnacijam - kakšen čas za nostalgijo, ki z vseh strani prežema sodobno pop kulturo! Z Davidom Lynchem na čelu se je vrnila kultna serija Twin Peaks. Britanski režiser Danny Boyle je okoli sebe zopet zbral celotno ekipo in posnel nadaljevanje Trainspottinga. Zasedba Slowdive, ena od najvidnejših predstavnic shoegaza, je po 22-ih letih postregla z novo ploščo. Ponovno združitev in svež album je napovedala še ena od utemeljiteljic omenjenega žanra, skupina Ride, v Kinu Šiška pa si bomo kmalu lahko ogledali nastop legendarnega benda Jesus & Mary Chain, ki so ga mediji na začetku kariere zaradi nasilnih koncertov in odkrite uporabe drog krstili kar za nove Sex Pistols. Odtis shoegaza je v obdobju zadnjih let precej opazen tudi na področju regije. In če domači bendi shoegaze radi prečijo z nojzerskimi ter psihedeličnimi elementi, pa njihovi srbski kolegi Bitipatibi, katerih drugo studijsko ploščo poslušamo v tokrarni Tolpi bumov, z njim najraje zaplujejo v zasanjane in temačne dream-pop vode.

Bitipatibi je sprva predstavljal solo izlet pevke, klaviaturistke in tekstopiske Une Gašić. Ta je projekt brez kakršnihkoli ambicij odrskega udejstvovanja osnovala že leta 2009 in je praktično edina stalnica imena Bitipatibi. Zasedba je na začetku dekade nase opozorila s hitičem Mi smo od šećera, ki otvarja leta 2013 izdani prvenec Lešnici divlji. Plošča je bila tako med kritiki kot občinstvom toplo sprejeta, a bend je razpadel, še preden je plošči zares uspel vdahniti prepotrebno koncertno življenje. Kasneje je Una bend obudila in z njim obiskala tudi Ljubljano, pa zatem vnovič napovedala daljši premor, nato pa z vrsto singlov nenadoma oznanila izid nove plošče, naslovljene preprosto Lešnici divlji 2.

Bolj kot za nek preskok napram prvencu gre pri pričujoči plošči skladno z naslovom preprosto za nadaljevanje začete zgodbe v relativno podobnem giru. Ploščo otvarjata nekoliko bolj rockersko umazana in seksi komada Okean ter Gluposti. Aranžma slednjega popestri saksofon, sicer pa vibra plošče precej hitro spolzi v prepoznavno Bitipatibi melanholičnost. To lahko deloma pripišemo tudi vokalu Gašićeve, ki svoja kratka besedila podaja s prepoznavno nežnostjo in mehkobo, a žal brez kakšnih večjih odstopanj v načinu in intenziteti interpretacije. Lešnici divlji 2 je izrazito zasanjana in počasna plošča, podprta z uigrano ekipo glasbenikov. Ta tudi na najnižjih obratih zlahka ustvari in potrpežljivo na vajetih drži hipnotične ritme, preko katerih se razlivajo Unine besede ter minimalistični instrumentalni okraski.

Glavni adut nove plošče zasedbe Bitipatibi pa ne leži v dovršeni instrumentalni predstavi, temveč v čudoviti zmožnosti slikanja Beograda skozi drugačno prizmo, prežeto s pričakovano melanholično atmosfero. Vsak od devetih komadov albuma Lešnici divlji 2 je opremljen z ilustracijo Miloša Bakalovića Bakashija. Na teh podobah opazujemo mačke ob njihovih raznovrstnih nočnih aktivnostih, ilustracije pa se na zanimiv način vežejo na glasbeni izraz četvorke. V Beogradu slikanem skozi mačje oči Bitipatibi tako ne zaznamo silikonskega razvrata in razburkanega nočnega življenja, temveč hladen piš osamljenosti, notranjih dialogov, dvomov, hrepenenja in nežnosti. Vse našteto pa zahteva malce več poslušalskega angažmaja in pripravljenosti za tak polnočni sprehod oziroma malce več premisleka pri izbiri primernega trenutka za konzumiranje plošče.

Album Lešnici divlji 2 beograjskega benda Bitipatibi v zvenu zasedbe ne prinaša prelomnih novosti, temveč lepo in čutno drugo poglavje. In če je v glasbenem smislu oziroma z vidika izvedbe pri Bitipatibi vse na svojem mestu, se zdi, da voz malce škriplje na drugih koncih. Kot bi ponavljajoče se vžiganje in ugašanje delovanja zasedbe ter kadrovske menjave dušile razvoj oziroma dokončno preobrazbo iz projekta v polnokrven bend, ki bi bil sposoben tudi v živo vsrkati poslušalstvo v svoj melanholično zasanjani svet. Toda po drugi strani najbrž brez notranjih turbulenc in nemirov ta čudovita temačna zasanjanost sploh ne bi obstajala ...