Prejšnji torek smo v Tolpi bumov napovedali, da bo letošnja trgatev metalskega podzemlja tradicionalno dobra. Tokrat bomo obrali še dva sadeža. Prvi bo od Blood Incantation, ameriških deathmetalcev, tehničnih mojstrov kompozicij, ki so pri Century Media izdali maksi singel Luminescent Bridge, drugi pa od finskega blackmetalskega dvojca Circle of Ouroborus, ki je pri grški založbi His Wounds, specializirani za obskuren black metal in dungeon sint, izdal studijski album Lumi Vaientaa Kysymykset. 

Blood Incantation: Luminescent Bridge (Century Media, 2023)

Začeli bomo z najbolj popularnim death metal bendom novejše dobe. To so brez dvoma Blood Incantation, o katerih smo se že večkrat razpisali; nazadnje leta 2019, ko so izdali svojo drugo ploščo, Hidden History of the Human Race. Lani je četverec iz Denverja izdal še EP Timewave Zero, ki pa je bil pravzaprav ambientalna plošča. Ta izdaja je marsikoga razočarala ali celo razburila. Na njej namreč ne slišimo prav nič death metala, ampak gre zgolj za poklon umetnikom ambientalne glasbe, kot so Brian Eno, John Cage in podobni. Za kogarkoli, ki zares sledi bendu in sorodnim projektom, ta poskus sicer ni bil presenečenje, kajti glasbeniki so napovedali ambientalno ploščo. 

Poleg tega vsi, ki manično sledimo vsem projektom in bendom, v katere so vpeti tile talentirani glasbeniki, vemo, da je Paul Riedl ljubitelj ambientalne glasbe. Ustvarja v kar nekaj izključno ambient drone projektih, denimo Hoverkraft in Forests of Pluto. V zadnjem obdobju je Riedl izdal tudi nekaj kaset, pod katere se je podpisal kar s svojim imenom in priimkom, od leta 2021 pa redno izdaja meditativni ambient. Vse to omenjamo prav zato, da orišemo fascinacijo z ambientalno glasbo in razlog, zakaj na B strani plošče slišimo tudi vrhunsko ambientalno kompozicijo. Čutimo se dolžni, da se na nek način tudi malo opravičimo poslušalcem, ki bežno poznajo Blood Incantation in pričakujejo vesoljski death metal.

Na strani A maksi singlice slišimo klasičen komad Blood Incantation. Po dolgem času smo torej končno slišali novo deathmetalsko skladbo tega benda in moramo priznati, da smo navdušeni. Slišimo namreč prepoznavne prijeme, ki so zaznamovali ta bend: izpiljene solaže s phaser efektom, kompleksne rifaže obeh kitar, ki se borijo za svoj prostor v zvočni sliki, eksplozivne in precizne bobne ... toda slišimo tudi nekakšno svežino v pristopu do njihovega death metala, slišimo nekakšno bolj melodično petje in šepetanje. Imamo občutek, da so Blood Incantation to skladbo pripravili z namenom potešitve vseh svojih privržencev, ki jih je zaskrbelo, kdaj bo izšel nov material z deathmetalsko godbo.

Kar zadeva produkcijo, sta obe skladbi popolna audiofilska poslastica. Vse je bilo posneto na trak, kar je tudi stalnica tega benda. Znova smo priča brezhibni produkciji in izkušnja poslušanja plošče je imenitna v primeru obeh skladb. V deathmetalskem komadu Obliquity of the Ecliptic nas najbolj navduši zvok bobnov, ki je organski in v katerem lahko slišimo vsako podrobnost. Vse ostalo je posneto kristalno čisto, vendar imamo ob poslušanju skladbe kot celote vseeno nekakšen občutek organskosti. V ambientalni skladbi, ki nosi isti naslov kot maksi singel, torej Luminescent Bridge, pa uživamo kot v kakšni tridimenzionalni zvočni sliki.

Blood Incantation so zgodba uspeha. Zgodba benda, ki je dal vso energijo za to, da postane najboljši death metal bend na svetu. Že z drugo studijsko ploščo so podpisali pogodbo s Century Media, kar nas je na nek način dražilo, kajti vajeni smo bili, da bend glasbo izdaja za srednje velike založbe. Tudi maksi singel je izšel popolnoma pod okriljem Century Media, kar smo pričakovali, ker bend še zmeraj raste, kljub temu da že skoraj pet let ni izdal nove pravnomočne plošče. Glede na trud, ki ga zasedba vlaga v ustvarjanje, si to pozicijo tudi zasluži.

Maksi singel sicer ne napoveduje nove plošče oziroma nismo nikjer zasledili, da se bend pripravlja na snemanje novega materiala v studiu. Zanimivo pa je analizirati naše občutke ob čakanju na novi material, ker smo vseskozi obdani z drugimi projekti članov benda. Vemo, da si denimo Spectral Voice, ki so sredi poletja izdali vrhunski split z Undergang, delijo člane z Blood Incantation. Nov material, ki izide konec oktobra, pripravljajo tudi Wayfarer, ki je bend bobnarja, igrajo pa izviren black metal z vplivi western glasbe. StormKeep je še en black metal bend s člani Blood Incantation, ki je letos izdal kaseto dungeon sint godbe, sredi poletja pa smo lahko ulovili še Black Curse in nabavili njihovo novo demo kaseto. Glasbe teh talentiranih death metal manijakov torej pravzaprav ne primanjkuje.

Circle of Ouroborus: Lumi Vaientaa Kysymykset (His Wounds, 2023)

Naslednja izdaja prihaja iz obskurnejšega blackmetalskega podzemlja. Circle of Ouroborus je bend, ki je na sceni že skoraj dvajset let. Za seboj imajo ogromno izdaj in Lumi Vaientaa Kysymykset je njihova triindvajseta studijska plošča, ki je izšla pri grški založbi His Wounds.

Finski dvojec spretno razvija svoj zvok in pristop, toda glasba ima vedno nekakšno melanholično noto. Glasbenika sta predvsem mojstra minimalizma in tradicionalnega srednje hitrega black metala. Tudi nova plošča ni izjema, še posebej, če jo primerjamo s kar tremi lani izdanimi ploščami.

Izvirnost tega projekta izhaja prav iz genialnih kitarskih rifaž. Te so zmeraj otožne in enostavne, predvsem pa odlično ustvarjajo učinek repetitivnosti. Minimalni premiki, ki so jih deležni tako bobni kot kitara, so jedro tega genialnega pristopa. Circle of Ouroborus lahko ustvarita skladbe, dolge deset minut, z zgolj nekaj kitarskimi linijami. Za vse inštrumente skrbi Atvar, medtem ko vokal in besedila priskrbi Antti Klemi. Circle of Ouroborus niso nikoli uporabljali hitrega bobnanja, temveč glasbo vselej gradijo predvsem na počasnih ritmih, kar je tudi eden od elementov, zaradi katerega je ta bend unikaten. 

Na starejših izdajah smo večkrat zasledili vplive postpunka in tudi neofolka, nova plošča pa je zelo uniformna. Skozi album smo priča delikatnemu dialogu kitar in basa, slišimo pa tudi zvoke orgel oziroma sintetizatorjev. Ta element mestoma prevzame vodilno vlogo naracije, ki traja le kratek čas, nato pa se ponovno vrnejo dominantne kitarske linije. Minimalizem v njihovi godbi je res izjemen. Težko opišemo občutke in moč, ki jo lahko imajo tako enostavne kitarske linije, Circle of Ouroborus pa je s tem eden najizjemnejših bendov, kar jih trenutno premore finska scena, čeprav sploh ne delujejo kot klasičen finski bend. Njihov prijem je unikaten, toda hkrati tradicionalen, ta tradicionalnost pa izhaja iz vzporednic, ki jih lahko povlečemo s prvim in drugim valom skandinavskega black metala, vendar zgolj s tistimi momenti, ko bendi muziko igrajo počasneje. 

Circle of Ouroborus sta se na zadnji plošči osredotočila na zelo specifično formo black metala. Ta forma sicer ne zveni tipično za black metal, a imata Finca to esenco, to dušo, ki predstavlja melanholično noto tega žanra. Forma v tem primeru ni važna, ključna je esenca, ključno je vzdušje, ki ga pričarata skozi ponavljanje kitarskih linij. Sprašujemo se, kako lahko takšen minimalističen pristop v vsej enostavnosti tako učinkovito deluje, da niti za trenutek ne pomislimo, da je to neka druga godba, nek drug žanr, čeprav je to od začetka do konca black metal.