Boštjan Simon There Be Monsters: The Ark

Boštjan Simon There Be Monsters: The Ark

Recenzija izdelka
Boštjan Simon There Be Monsters: The Ark
27. 10. 2019 - 19.00

Klopotec, 2019

 

Saksofonista Boštjana Simona najbolje poznamo iz številnih zasedb, v katerih je učinkovito sopostavljal jazzovske prvine in elektroniko. Dovolj bo, če omenimo bende, kot so ali so bili Vanilla Sky, Velkro, Trus!, Litošt in Container Doxa, da bodo tisti, ki delo omenjenih formacij poznajo, dobili približen vtis o Simonovem preteklem udejstvovanju. Njegova zasedba There Be Monsters, s katero je septembra povil drugi album z naslovom The Ark, pa se elektroniki in sodobnim eksperimentalnim posegom zavestno odreče ter priseže na akustični in izrazito organski zvok. Ob Simonu s tenorskim in sopranskim saksofonom v tem slovensko-italijanskem kvintetu igrajo še trobentač Mirko Cisilino, Luigi Vitale, ki ob vibrafonu igra še na balafon, tubist Goran Krmac ter Bojan Krhlanko za bobni. Na prvem, kar po imenu zasedbe naslovljenem albumu, je igral tudi pozavnist Žiga Murko, ki pa ga je na novi plošči nadomestil italijanski trobentač.

Simon, Krhlanko, Murko, Krmac in italijanski vibrafonist Luigi Vitale -> musica jazz
 / 3. 9. 2017

Ime zasedbe je Simon povzel po angleški frazi, ki je na starih zemljevidih označevala še neraziskane in potemtakem nevarne kraje, v njih naj bi namreč prebivale pošasti. Sam vodja zasedbe takole opredeljuje postavke, ki si jih je zadal s takšnim poimenovanjem zasedbe: »Glasba kvinteta Boštjana Simona se (...) osredotoča na področje ločnice med znanim in neznanim, komponiranimi in popolnoma odprtimi zvočnimi krajinami. Akustična zasedba dopušča zvočne aluzije na etno tradicije, torej področje znanega, hkrati pa s prijemi sodobne klasične glasbe, kot so uporaba Messiaenovih modusov in aleatorične improvizacije, sega v tradicijam tuje področje.« In še dodaja, da na drugem albumu »navdih najde v poliritmičnih ključih afriških Pigmejcev, arhaičnem bluesu in tradiciji improvizirane glasbe.«

Opisani vplivi in navdihi so v glasbi kvinteta enkrat dobro slišni, drugič lepo zastrti znotraj široko postavljene zvočnosti zasedbe. Ritem sekcija je precizna in večidel trdna, a po potrebi tudi komaj zaznavna, minimalistična. Tako v nosilnih melodijah kot improvizacijah se enakovredno izmenjujejo ali dopolnjujejo in nadgrajujejo saksofon, vibrafon in trobenta. Posebno svežino v zven zasedbe vliva Luigi Vitale, ki tudi na vibrafon večkrat zaigra kot na kako staro ljudsko glasbilo, denimo gamelan, in z ostrimi ter mestoma tudi psihedeličnimi zvoki predstavlja dobro protiutež liričnima in občasno zasanjanima saksofonu in trobenti. Sem ter tja vibrafon oziroma balafon prevzame vlogo dodatnega ritmičnega stebra, tako da poslušalec nikoli ne opazi, da v zasedbi ni za jazz tipičnega ritmičnega inštrumenta kontrabasa.

Skladbe so gibke, melodične in poslušalca takoj posrkajo vase s svojo malone hitoidnostjo … sicer kajpak v jazzovskem pomenu besede. A nosilne melodične linije so varljive, zapeljujoče, saj nas zasedba redno preseneča tudi z dodanimi svobodnjaškimi izleti, ki skladbam nadenejo popolnoma nove ritmično-melodične obraze. Z nekaj takimi dobro zadetimi vbodljaji, ki tokrat stojijo sami zase, nam bend postreže v obliki štirih kratkih komadov s skupnim naslovom Improlude, ki so raztreseni po vsem albumu in katerih funkcija je na nek način v poudarjanju temeljnih dvojic, ki ležijo v konceptu godbe kvinteta. Take izlete slišimo tudi v ostalih skladbah, ko se lepe melodije naenkrat zaustavijo in na plano stopijo raziskovalni izleti, ki skladbe notranje raziščejo, poglabljajo ter razmigajo začetne postavke in vzorce.

Takrat melodije dobijo nov zagon, so bolj neujemljive in skrivnostne; s takimi prijemi muzičisti spreminjajo sam tok in potek skladb ter jih na videz podaljšujejo. Vendar glasbeniki ta dva pogojno rečeno različna pristopa zelo dobro uravnavajo; vsak vložek ali dodatek ima točno svoje mesto in vlogo, zato skladbe delujejo enovito in celostno. Lep primer povedanega je v podlagi trenutno branemu besedilu slišana skladba Sphynx, ki s svojo zapeljivo medigro saksofona in vibrafona, v katero se špikasto vključuje še trobenta, zveni, kot bi bila stari standard. Po zapomljivi melodiji, ki poslušalca kar mami k požvižgavanju, sledijo deli bolj sproščenega igranja, od vijugastega saksa do iskrivega vložka balafona. Te odklone od nosilne teme nato glasbeniki hipoma opustijo in se vrnejo k glavni melodiji ter skladbo počasi prizemljijo in sklenejo.

Zasedba There Be Monsters ponuja sočno in všečno, a nič kaj predvidljivo oziroma konvencionalno jazzovsko godbo, tako, ki se v enaki meri naslanja tako na zgodovino kot na sodobnost. Ob odličnih Simonovih skladbah bend There Be Monsters odlikujeta še dobro umerjena in prostorna zvočna slika ter občasen občutek, da slišimo veliko več glasbenikov, kot jih je dejansko v zasedbi. Občutek, torej, po katerem je bil med drugim znan velikan Mingus. Zato se nam – čeprav je bend slišati popolnoma samozadosten – ta zasedba zdi kot nalašč, da bi iz nje nastal kak manjši big band, ki bi Simonove ideje lahko še dodatno razprostrl vzdolž in onkraj meja med znanim in neznanim, pričakovanim in presenetljivim. Takih bendov in muzike nam na Slovenskem še kako manjka … in če staroste ne bodo stopile med pošasti, je čas, da to storijo mlajše generacije. Kajti one, kot dokazuje tudi ta album, dobro vedo, da pošasti lahko udomačiš ali pa jih, še raje, povabiš, naj špilajo zraven …

 

Bostjan Simon There Be Monsters: A Trip To Maghreb
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness