BOB MOULD: Beauty & Ruin

Merge, 2014

V ekstremni hitrosti minevanja in do roba zapolnjenem času, ki ga živimo, se nemalokrat zgodi, da bistveno uide očem in drugim receptorskim organom. Vendar kvaliteta slej ko prej doseže naslovnike in bolje z zamudo, kot nikoli, popravljamo spregledano, ter se v inflaciji izdaj spogledujemo z že skoraj pol leta aktualnim, a usojeno prezrtim, Beauty & Ruin, albumom Boba Moulda. Ta ikona hardkora in jin ali jang – kakor vam je  ljubše – vplivnega pionirskega hardcore benda Hüsker Dü, o katerega neslavnem razpadu vemo vse, se je po odličnem albumu Silver Age izpred dveh let, soočil z ne-nepričakovano, a vendarle bolečo življenjsko izkušnjo - s smrtjo očeta. Po tem dogodku je vsa čustva in razmišljanja o tisti fazi svojega življenja zbral, zapisal, prelil v formo in ukalupil na svojem že enajstem samostojnem albumu, na še enem biseru v nizu, več kot trideset let dolge in aktivno prežete kariere. Refleksija na minevanje zna biti tudi naslovnica plate s katere zreta dva Moulda. Eden verižni kadilec iz nore mladosti v prelivajočem se kontrastu z drugim v zmerni starosti, ki je mogoče celo aluzija na pokojnega očeta. Pričujoča plata je delo maestra polnega izkušenj, ki nam že od nekdaj servira nadčasne albume, ki jih ne nehaš poslušati, ko enkrat vstaviš nosilce v predvajalnike. Tudi če pomisliš, da si se zvoka Hüsker Dü, Sugar in Bob Moulda že preobjedel, naveličal, da si slišal vse in te nov album ne bo prepričal, da te bo pustil ravnodušnega, te prevzame ta nostalgična prešernost riffov, ter melodičnost v distorziji kratkih in direktnih, nalezljivih komadih. Tudi Beauty & Ruin se ne odmika od preverjene formule. Če se je kdaj umaknil od svoje prepoznavne rockovske lirike podmazane z riffovskimi udari, je bilo to na začetku milenija, a izletov v elektronske vode, ki mu niso bili pisani na kožo, na srečo ni več prakticiral. Volk, vajen riffovskega renčanja, je bil takrat oblečen v ovčjo kožo.

Beauty & Ruin je na videz za odtenek hladnokrvnejši od predhodnika Silver Age. Z njim podoživljamo ugodje, ki je spremljalo poslušanje poznih Hüsker Dü albumov, New Day Rising ali Candy Apple Grey, recimo, komad Hey Mr. Grey, ki je replika komada Hate Paper Doll, pa bi vsekakor lahko uvrstili na album Flip Your Wig. Fokus ostaja na rokerski drži. Tako punkoidno eruptivni Little Glass Pill denimo ali pa mošpitovski Kid With Crooked Face izstopata po hardkorovski energiji, ki se v drugih komadih čvrsto dopolnjuje s podedovanimi, sladko-melodičnimi momenti kitarskega power-popa Sugar. Singl I Don’t Know Anymore je nemara stkan iz istega blaga, kot If I Can't Change Your Mind. Okroglih 25 let mineva od izdaje samostojnega prvenca Workbook, in workoholik Mould je eden redkih preživelih, ki se noče predati. Predan je svoji filozofiji, ki je pustila neizbrisen pečat, in skozi katere prizmo bo njegova dela ocenjevala in secirala številna fan baza, ki bo vedno preferirala njegovo zaustavljeno sliko iz osemdesetih in devetdesetih let. Na njej globoko pripovedno liriko zasuva s še toplo distorzirano žagovino ostrih, nikoli otopelih riffov. Pri tem mu nemilosrdno pomaga ritem dvojec - basist Jason Narducy in bobnar Superchunkov Jon Wurster - ki je participiral že na prejšnji plati in s katerim se je Mould ujel v njem  priljubljenem trio formatu.

Nekateri komadi so v uvodu mirnejšega karakterja, a Mouldova intenzivna strast, mladeniška jeza v telesu človeka zrelih let, ne zdrži več kot nekaj sekund in v drncu strunanja, v prostem padu sproščene energije, brez oklevanja in balasta izbruha iz sebe konkretno. Beauty & Ruin odpira Low Season, komad počasnega ritma, med komade tlečega ognja pa velja uvrstiti še akustična, breedersko popopran Forgiveness,  predvsem pa že kar preveč enostaven Let the Beauty Be. Hüsker Dü so bili unikaten bend, ki so svoje seme raztrosili po vseh porah undergrounda. Za boljšo predstavo o tem kakšen navskrižen ogenj je švigal z njihovih genialnih albumov, pa apeliramo na paralelno poslušanje Beauty & Ruin in lanskoletnega albuma The Argument, drugega temeljnega stebra, ali zopet jina ali janga, če hočete, Granta Harta. Dvojec, ki se je dopolnjeval na tanki liniji ljubezni in sovraštva nadaljuje s setvijo.