Merge, 2012

Letos mineva dvajset let od prefinjenega albuma Copper Blue tria Sugar, benda, ki se je kot feniks vzdignil iz pepela Hüsker Dü. Ob obletnici je Bob Mould, nekdaj prva kitara in prvi glas Sugar ter prva kitara in prvi glas vsakega drugega komada Hüsker Dü, ponatisnil vse zvočne dokumente benda, vzporedno pa snemal svoj že deseti solo album. Danes stopa sivolasa ikona v srebrno dobo svoje kariere, z albumom Silver Age pa dokazuje, da je pravi Bob Rock!

Na začetku osemdesetih let so iz SST-jevih boksov, polnih  pisane druščine bendov, zapeljali tudi hardcore punkersko hitri Hüsker Dü, ki so kmalu postali pojem, njihova zapuščina, čeravno kasneje ne tako hardkorovsko ostra, pa je močno vplivala tudi na bende, kot sta Pixies ali Nirvana. Vendar pa je bil bend prisiljen živeti z velikim defektom. V Hüsker Dü sta namreč bivala dva alfa samca – poleg Moulda še bobnar Grant Hart, ki ga je trideseterica poslednjih mohikancev imela priložnost videti pred dvema letoma v Channel Zero. Bend je bil v tem težkem ozračju primoran v prehitro izgorevanje. Sobivanje, ki je dalo sicer kopico briljantnih komadov, je bilo nevzdržno in na križišču so se razšli. Bob Mould je nadaljeval pot, ki jo je začel kot uporniški punker na Land Speed Record, do zrelega tekstopisca ameriškega alternativnega rocka, ki je pred kratkim izdal še avtobiografijo See A Little Light, letos pa ga je bilo videti v bližnji Villi Manin kot podporo Grohlovim Foo Fightersom. Vendar pa je po njegovih solo albumih na začetku tisočletja, ko se je pod vplivom klubskega DJ-anja z imenom Blowoff nepričakovano potopil pregloboko v elektronske vode, že kazalo, da je hudič vzel vajeti v svoje roke. Roko so upanju podali albumi iz druge polovice prvega desetletja tisočletja: najprej v sodelovanju z nekdanjim bobnarjem Fugazijev Brendanom Cantyjem, nato pa še predzadnji Life and Times z basistom Jasonom Narducyjem in zdajšnjim bobnarjem Jonom Wursterjem, ki ga poznamo iz skupin Mountain Goats in Superchunk. Slednja zasedba je hkrati tudi ustanoviteljica založbe Merge, pri kateri je album Silver Age izšel.

Preidimo k bistvu. Silver Age je album, ki igra na prvo žogo  in je občutno različnejši od zadnjih dveh. Predvsem je oskubljen pretirane melanholije in intervencije neklasičnih rockovskih inštrumentov. Imamo ga lahko za zrcalno podobo Copper Blue ali vsaj za odsev njegovega blišča. Predstavlja Mouldov izlet v spomin in nudi ravno to, kar stari rokenrol veteran najbolje obvlada - čistokrvno rokanje drvečih kitar, oplemenitenih s punkoidnim ritmom! Pri vsem tem se njegova tako značilna melodika ne izgublja. Akustičnih uvodov tokrat ne bo slišati, saj je prehod k bistvu momentalen, kot v naslovnem komadu Silver Age, kjer bend sinhronizirano eksplodira na prvi takt in rif. Mould z »I'm never too old to contain my rage« prepričuje in prepriča, da  še ni za staro šaro in da ima v sebi še vedno zavidljivo količino energije, s katero je sposoben izvesti nov zvočni napad na Hoover Dam. Prvi singl, evforični The Decent, se himnično stopnjuje v Sugar maniri, Briefest Moment pa zaigra na strune našega, z nostalgijo okuženega srca. Sredi albuma brzda konje zadronan Steam of Hercules, ki paradoksalno spominja na rivala, na Hartovo Novo Mob. S kitarskim vezivom in truščem činel sezidan Angels Rearrange najdemo v katalogu poznih Hüsker Dü, v Keep Believing pa se ob galopirajočem ritmu srečamo s strukturo komada A Good Idea, kar vsekakor ni najboljša ideja, a vsekakor boljša kot ponavljanje distorziranega rifa iz The Decent. Album zapira First Time Joy, ki pa z zadnjimi Mouldovimi besedami »here we go again« sili k pritisku gumba repeat all.

Silver Age je album, ki ga je model Mould po modelu power noise popa napravil v veselje starim fenom. Zlata doba so bili Hüsker Dü, ki so vrgli mogočno senco na srebrno dobo, njej pa  pripadajo Sugar in nekatere, predvsem pa zadnja, najglasnejša in najhitrejša plošča Boba Moulda. Silver Age je namreč brez dolgočasnih komadov.