Northern Spy, 2016

Dva Newyorčana, starostno generacijo narazen, na plošči Cactus zaigrata skorajda iz prve. Tisto, kar lahko takoj odvrnemo na ta podatek, je ugotovitev, da za oba muzičista to nikakor ne pomeni idealistične ode svobodi ali ujetosti v poveličani trenutek. Devet improvizacij, kolikor jih beleži pričujoči posnetek, je še kako določenih. Razlogov, da ta trditev v resnici ni prav nič paradoksna, je več. Seveda je en razlog prav gotovo dejstvo, da gre v banalnem smislu za najmanjšo možno formo improvizatorskega kolektiva, duo, v katerem si minimum strukturiranosti sporočata glasbenika "v realnem času". A če začnemo počasi, strukturiranost je minimalna v tem smislu, da gre predvsem za ploščo improvizacij, ki se torej ne zanašajo na vnaprej dan in poslušalcu zlahka dostopen ključ. 

Duo Bobbyja Kappa na bobnih in Matthewa Shippa na klavirju je posledica sodelovanja obeh v nedavnem Kappovem kvartetu, zabeleženem v suiti Themes 4 Transmutation. Ta predstavlja enega redkih bobnarjevih projektov pod lastnim imenom, čeprav gre za uveljavljenega jazzovskega bobnarja in vokalista, ki ga je od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje zanašalo v različne smeri. Sodeloval je v zgodnjem kvartetu Gata Barberija, navaja se ga kot sodelavca Archieja Sheppa, med novejšimi zasedbami pa lahko omenimo bolj klasično oblikovan jazzovski trio Fine Wine. Matthew Shipp, na drugi strani, je zadnjih nekaj desetletij  v različnih zasedbah prisoten enako intenzivno. V splošnem bi ga lahko prepoznali med dvema skrajnostma. Tako je vse od zasedbe Davida S. Warea in v kasnejših, multižanrskih in pogosto tudi plesno usmerjenih projektih nastopal kot izrazito ekspresiven in čustven igralec, ki pa kot tak nikoli ni prišel v nasprotje z značilno ritmizirano igro tudi v drugačnih, bolj improvizatorskih zasedbah. In četudi je v nekem nedavnem intervjuju Shipp poudaril lastno individualistično usmerjenost k igri, ki odklanja obče oznake, kakršna je jazz, pa si upamo trditi, da Shipp ravno tedaj, ko je najdlje od idiomatičnih ali tradicionalističnih oznak, še najbolj swinga. V širšem pomenu izraza.

Vse to je očitno ravno na pričujočem posnetku, v zvezi s katerim se najbolj poudarja ravno perkusivnost njegove igre. Tu bomo raje rekli, da je perkusivnost prej eden izrazitejših elementov, prisotnih v pričujočem duetu, pri čemer pa ta moment ni vedno prisoten na isti strani dvojca. V dveh bolj našpičenih daljših improvizacijah, uverturi in Good Wood, oba nekako enakomerno pleteta svoj dialog, v katerem pa se barvita igra razteza med oba igralca. V drugih kosih se igra večkrat umiri, z večjim solističnim prispevkom enega ali drugega. Kot na primer v skladbi Money, ki se začne kot počasna izmenjava dveh solistov, kmalu pa zdrvi v kombinacijo bluesovske igre in nekakšnega ritmičnega jecljanja, v katerem si pravzaprav zelo dosledno podajata različne poudarke v taktu. V bolj abstraktni naslovni skladbi Cactus, na primer, izmenjava ni več toliko na ravni ritma kot zvoka, kjer bobnarske opne in činele postanejo zgolj podaljšek igre iz notranjosti klavirja in nizanja ostrih akordov. 

Podobno se vloge in domislice vrstijo skozi celoten studijski posnetek Cactus dueta Matthewa Shippa in Bobbyja Kappa. Oba se tako odpovesta sploščenosti zvoka na golo os ritem-melodija, s čimer njune kompozicije na prvi posluh postanejo podobne abstraktno ekspresionističnim slikam - dostopne le poučenim uhljem. A mogoče in nemara nujno jih je slišati prej na popolnoma nasproten način: kot zelo igriv in dostopen dialog, le da se ta odvija na terenu verjetno še bolj neposrednih pristopov k svojim inštrumentom, med katere moramo dodati vsaj zven, barvo in jakost.