Lav Records / Pop Depresija, 2021

Življenjska pot je Borisa Milića odpeljala od rodnega Beograda v Washington, D.C., dolgoletni center neodvisnih kitarskih bendov in sumljivih vojaško-političnih poslov. Dva popolnoma različna svetova tam bivata eden ob drugem, a na srečo je Borisa v življenju potegnila tista prva opcija, o kateri radi govorimo na Radiu Študent vsak dan ob 19. uri. Kot del svoječasno močne beograjske hardcore scene je bil Boris v devedesetih član benda Mob Law, s katerim je ustvaril dve kasetni izdaji. Poznejše zanimanje za glasbo ga je resneje odpeljalo v svet avdio produkcije in inženirstva, vendar je hkrati nadaljeval z glasbenim ustvarjanjem. To je storil predvsem z istoimenskim solo projektom, karakteriziranim z nežnim in pristnim kitarskim igranjem, ki ga po dveh izdanih EP-jih v zadnjem desetletju sedaj slišimo v polni obliki na dolgometražcu Baltimore Ask Tara.

Na prvi posluh na plati skoraj ni čutiti srbskih korenin. Besedilno se Boris popolnoma nasloni na angleščino, zvočno pa izdelek močno spominja na bleščeče dosežke ameriške emo, indie in math-rock scene iz 80. in 90. let, predvsem na zapuščino založb Touch and Go, Homestead in Dischord Records. Tovrstni izraz je seveda našel nov pomen in mesto tudi v novem tisočletju v okolici Washingtona, katerega pridih je tudi slišati na Borisovi plošči. V mislih imamo bende, kot denimo Office of Future Plans, Pygmy Lush ali pa nenazadnje Antelope, enega izmed res posebnih washingtonskih indie bendov z začetka 21. stoletja, katerega komad Hollow Body Boris prepeva na danes obravnavani plošči.

Plata Baltimore Ask Tara je bogato sproducirana in nežna; redko se zanaša na agresivni pristop. Čeprav gre predvsem za solo album, na katerem je Boris odigral večino instrumentov, na njem najdemo kar nekaj pomembnih gostov, denimo Beograjčana Stevana Ćirovića in Nebojšo Kuzmanovića iz benda Roza na sintetizatorjih in kitarah. Pomembno vlogo zavzame tudi producent TJ Lipple, ki poleg bistvenih nalog miksa in masteringa k plošči veliko prispeva z vibrafonom, s katerim plato odpelje v nepričakovano dimenzijo. Album je bil posnet v nekaj prominentnih indie studiih v okolici Washingtona, kanček pa tudi v Beogradu, kar odraža daljše pripravljanje te plošče.

Prav ta, dovoljšen čas za izdelavo plošče je čutiti pri poslušanju. Boris se s svojim vokalom globoko povleče v miksu in dovoli, da preostalo muziciranje izreče najglasnejšo besedo. Dovoli, da interakcija kitar, sintetizatorjev in vibrafona prevzame glavno vlogo, medtem ko se s svojim glasom skromno postavi v končno podobo in tiho izreka svoje izpovedi, melanholična občutja in pomisleke ter poglede na preteklo in sedanje življenje. Avtorjeva razmišljanja pa k lastnemu premisleku in čustvom pritegnejo tudi poslušalca, s čimer uresniči namen priti direktno do njihovih src. 

Boris Milić nas s ploščo Baltimore Ask Tara povleče v svet bujnih melodij in radovednih besedil, ne da bi točno vedeli, kam nas želi odpeljati. Plošča bi lahko izšla leta 1985, 1998 ali 2004. A romantiziranje davnih bendovskih junaštev sploh ni potrebno, saj je Borisov izraz usidran v trenutnem času s širokim muziciranjem, ki je svoje pravo mesto našlo v današnjem okolju. Ta naš čovek prek luže zadane tisto občutje, ki nas vodi skozi osamljene trenutke za štirimi zidovi, ko je glasba edina pot v lastni samici. In prav za to smo veseli, da je srbsko-ameriška naveza založb Pop Depresija in Lav Records omogočila širši javnosti preposlušati to ploščo.