DruGod, 2022

Domača zasedba Brina, ki je pred leti pomembno soustvarjala domačo etno sceno in sploh sceno drugačne glasbe, je po kar desetih letih mirovanja oziroma dvanajst let po izidu tretjega albuma Slečena koža obudila delovanje. Bend, v katerem poleg pevke Brine Vogelnik godejo in pojejo še violinistka Jelena Ždrale, pozavnist Urban Turjak, kitarist Luka Ropret, basist Nino de Gleria ter bobnar in tolkalec Blaž Celarec, bo 25. maja objavil novi, četrti album To je to!, mi pa ga sukamo še pred uradnim izidom, ki bo sovpadel s premiero na Drugi godbi.

Ker gre za zelo dolgo obdobje nedelovanja oziroma diskografskega molka, se spodobi, da v kratkem povzamemo glavne značilnosti poetike benda, ki se je zbral leta 2004. Takrat je bil v bendu tudi Drago Ivanuša na harmoniki, ki ga je sedaj zamenjal pozavnist Urban Turjak, kar je tudi edina sprememba v zasedbi. Brina se je na izviren način lotevala tradicionalnih pesmi, večinoma slovenskih in večinoma manj znanih, občasno pa je pokukala tudi v kako drugo tradicijo. Izvirnost je bila v tem, da so bila besedila zapeta v modernem urbanem jeziku in ne v narečjih. Takšno posodabljanje dediščine je še bolj prišlo do izraza v inštrumentaciji in aranžmajih, s katerimi se glasbeniki niso menili za izročilo, pač pa v zvok benda vnašali prvine drugih zvrsti, od rocka in popa do jazza, šansona in celo punka.

Izjemno plodno obdobje zasedbe je obrodilo s kar nekaj priznanji v tujini. Brina ostaja edina slovenska skupina, ki je bila s skladbo Poljanska balada nominirana za skladbo leta na radijskem programu BBC World Service, njen drugi album Pasja legenda pa se je povzpel do tretjega mesta referenčne lestvice World Music Charts Europe. Bend je tudi obredel nekaj prestižnih festivalov po svetu, čemur je potem, če odštejemo občasne nastope, sledilo zatišje. Bend ga prekinja z novim albumom To je to!, ki v marsičem ostaja zvest prepoznavni poetiki, a spet – tako kot je to zasedba počela na prav vsakem albumu – ponuja nekaj novosti.

Te najdemo tako v besedilih kot aranžmajih; nemara tudi zaradi pozavne, a še bolj zaradi sinergije samih izkušenih starih mačkov, ki v bendu špilajo, zveni Brina malone v vsaki pesmi drugače. Enkrat je muzika nagajiva v slogu kabarejskih songov, drugič z diskretnimi dodatki glasbeniki podčrtajo melanholijo osebnoizpovednega besedila, tretjič spet z inštrumenti ustvarijo nenavadno, zlovešče vzdušje, ki se nadvse prilega kakemu staremu skrivnostnemu besedilu. Taka je, denimo, skladba Vedamec, ki prihaja iz Rezije, a zvočno zadiha v bogati glasbeni spremljavi, kakršno bi si, če ne bi bilo vokalnih delov, lahko predstavljali kot podlago kake filmske scene ...

Svojevrstno in zelo močno dramatiko krasi pesem Čudno, čudno, v kateri pevka opisuje svojo izkušnjo med nedavno epidemijo, ko je prebolela hujšo obliko kovida in je celo rodila, medtem ko je bila v komi. V pesmi Brina opisuje svoja nenavadna občutja v bolnišnici, ko so slike in zvoki k njej prihajali nepopolni, raztrgani, kot bi bila vmes neka meglica. Pevka kombinira petje in govorjenje, medtem ko glasbeniki v ozadju ustvarjajo nemiren vrvež zvokov, ki pričarajo nestvarnost dogajanja. Kljub težki témi gre za enega viškov albuma, ki obenem pokaže, kako lahko osebno tragedijo pretočiš v pesem brez sentimentalnosti, pač pa s pretanjenim občutkom za ubeseditev osebne izpovedi, ki pridobi univerzalen pomen.

Pevki se v dveh pesmih na vokalu pridruži Metod Banko, s katerim se izjemno ujemata, še en gost na albumu pa je harmonikar Joži Šalej. Tudi na tem albumu najdemo kar nekaj avtorskih komadov. Dva je napisala sama Brina, tri pa njena mama Eka Vogelnik, ki je sodelovala tudi pri uglasbitvi oziroma aranžmajih, ki pa je itak kolektivno delo vseh glasbenikov.

Nekatera besedila Brinine mame so nastala še pred mnogimi desetletji. To velja tako za zafrkljivo uvodno pesem Zelena zavist, kot tudi za pesem Revolucija, ki je nastala v 70. letih prejšnjega stoletja, med čilsko revolucijo. Revolucija je kljub časovni oddaljenosti žal danes še bolj aktualna, saj govori o apatičnosti nekaterih ljudi, ki se raje ukvarjajo s svojimi majhnimi vsakodnevnimi radostmi, kot pa da bi se angažirali ob hudodelstvih, ki se dogajajo ne tako daleč stran ...

Album To je to! ponuja, torej, šopek nadvse pisanih in razgibanih sladko-grenkih pesmi, aranžiranih z občutkom za dramaturgijo in dinamiko tako posamezne pesmi kot tudi albuma kot celote. Skladbe enkrat zazvenijo v duhu nagajivega kabaretskega songa, drugič kot globoko občutena kantavtorska izpoved ali pa sodobna pop pesem, ki se zaveda korenin in tradicije. Zasedba Brina tudi na novem albumu, kljub časovni in še kaki oddaljenosti od časa njenega intenzivnega delovanja ohranja svojo odliko, da stare in zaprašene pesmi zazvenijo kot nove, za nove pa bi dali roko v ogenj, da so že od nekdaj z nami.

Brina - Zelena zavist