Anti- / City Slang, 2012

Ko si zasedbe vzamejo malce več časa za izdajo nove plošče, je to včasih dvorezen meč. Res je, da se lahko bolj podrobno posvetijo dolgotrajnemu piljenju in loščenju detajlov, vendar pa poslušalci z vsakim pretečenim mesecem višajo svoja pričakovanja in oblikujejo nove arbitrarne predstave o pesmih, ki jih tako zelo hočejo slišati. Posledično jim po tem, ko plošča končno ugleda luč sveta, v ustih oziroma ušesih pogosto ostane grenak priokus razočaranja, čeprav je izdelek, ki so ga poslušali, v bistvu popolnoma soliden.

Kaj takega se skoraj ne bi smelo zgoditi s ploščo, ki jo bomo danes poslušali v Tolpi, čeprav si je arizonska zasedba Calexico, ki je že globoko v svojem drugem desetletju delovanja, za izdajo svoje sedme studijske plošče vzela debela štiri leta. Ne bi se smelo zgoditi zato, ker sta Joey Burns in John Convertino s svojimi kolegi posnela res odlično ploščo, pa tudi zato, ker se o zasedbi niti ne govori kaj dosti. Zdi se, da Calexico nekako sledijo poti Howeja Gelba, ki pelje v bolj underground vode, čeprav bi si nedvomno zaslužili stopati po poti Zacha Condona in Beirut, ki so v zadnjih letih opomnili, da se da tudi s tako vrsto glasbe narediti uspešno mainstream kariero.

Kakorkoli že, zasedba, ki je ime dobila po mestu na meji med Kalifornijo in Mehiko, ima očitno ravno zadosti zvestih privržencev, da jim ustvarjanje še vedno predstavlja veselje in izziv, mi se pa tudi ne bomo pritoževali nad dejstvom, da lahko Calexico v živo ujamemo v relativno intimnih dvoranah. Novembra, naprimer, pridejo tudi v našo bližino, v zagrebško Tvornico. Zdaj pa k plošči.

Kako že pravijo, zmagovalne formule se ne spreminja? Algiers je tipičen izdelek za zasedbo, saj bazira na delikatni igri med americano in latinom, ki je zapakirana v privlačno indie folk embalažo, ki ji daje značilen pečat predvsem Burnsov deški vokal. Odzveni Mehike so sicer v niansnih poudarkih in orkestraciji prisotni praktično vseskozi, vseeno pa se duh mariachijev najbolj kaže v pesmih, ki so v španščini in ki so izrazito tejansko oziroma chicansko usmerjene. Takih je na novi plošči le nekaj, oziroma ravno prav, saj so same po sebi sicer popolnoma solidne, a njihova glavna vloga je dokaj očitno predvsem ustvarjanje atmosfere ter povezovanje albuma v zaokroženo in polno celoto.

Glavna kvaliteta plošče je zopet predvsem v odličnem občutku za melodijo in pisanje preprostih pop skladb, ki odlično delujejo tudi, če jih Burns izvaja kar sam, ob spremljavi svoje akustične kitare. Ena izmed teh pesmi je grenkosladka Fortune Teller, ki se že od prvem poslušanju zapiše v poslušalčeve misli in srce, tako kot so se v preteklosti Sunken Waltz, Bisbee Blue, Victor Jara's Hands in druge. Njena zvočna slika je sestavljena iz mehkega brenkanja akustične kitare, toplega basa, nežnih bobnov, iskrenega vokala in ubranih zborovskih back vokalov, ki jih komaj opazno podpira še rezervirana harmonika. Slednja se na določenih drugih mestih plošče bolj razplamti, pojavijo pa se tudi obvezna trobila, molovske klaviature in občasni prebliski v obliki električnih kitar in pedal steela. Splošna atmosfera plošče je precej otožna, a razveseljivo je, da skozi oblake zgodb o problemih malih ljudi pogosto posijejo tudi svetli sončni žarki.

Calexico so torej zopet naredili ploščo, ki nas lahko v enem trenutku transportira v razmajan avtomobil, ki sredi noči beži od nečesa in po osamljeni puščavski cesti drvi v neznano, v drugem pa funkcionira tudi kot popolnoma prijetno in lahkotno poletno poslušanje. V vsakem primeru gre za izdelek, ki nadaljuje bogato zapuščino ene najbolj zanimivih in občudovanja vrednih zasedb s preloma tisočletij.