Human Headstone Presents, 2023

Leo Suarez, Dave Vassalotti, Matthew Adis in Michael Bachich pod imenom Carnivorous Bells ustvarjajo samooklicano zvrst cave prog, skovano etiketo, ki pa je zaradi antipublicitete benda skorajda ne izsledimo. Njihov proces kreiranja žanra traja od leta 2019, ko so izdali EP Big Bronze Allegory, leto kasneje pa še dolgi prvenec The Upturned Stone. Oba izdelka odzvanjata natempirano godbo, ki občutno nakazuje adute v artističnih odvodih punka in hardcora brez naslanjanja na ritmični diktat, hkrati pa z negovanjem srboritega temperamenta obeh zvrsti, kar ob ošvrku glasbenega zaledja članov benda ni nobeno presenečenje. Carnivorous Bells so nastali tako rekoč na križišču zasedb Salvation, Cult Ritual in Merchandise. Naboj naštetih je vsekakor še vedno prisoten, potencirana pa je drznost v pristnem neobtesanem zvočju, ki se nadaljuje v jamarski progresivi tudi na dotičnem, novem albumu Room Above All.

Na plošči je skupina močnejša za novega člana, tenorskega saksofonista Jamesa McKaina, ki je ne glede na skromno piarovsko besedilo prav gotovo dobrodošlo presenečenje. McKain sicer nima trajnostne vloge na celotnem albumu, pojavi se kot dodatni netilec godbe na višjih obratih, medtem ko se pri umirjenih delih drži nazaj. Lep primer je komad The Ladder, rifovsko krožna, skorajda pereubovska art punkovska strumnost, ki se zakreše prav s saksofonskimi svobodnjaškimi prepihi. The Written Word hlapí zaletavo in prostrano po Old Time Relijun, diametralno akustično umirjeno pa zabaladi The Onlookers s slintovskim melosom, dikcijo čez panoramsko inštrumentalo. Carnivorous Bells brez večjih efektur, zavedno ali pa tudi ne, ponekod razčlenijo komade do te mere, da se jasneje pokažejo njihove podstati. The Master's Plate je bluzovska osnova, ki se z začetnim opotekanjem prevali v hrupno rokado, podobno Victims Family. V primerjavi s komadom The Master's Plate pa skladba Perfect Still popačeno bližnjevzhodno delikatno melodičnost venomer razsekava vse do zadnjega naleta distorzije. A Frigid Mass preučuje isti rif in njegov doprinos z nenehno menjavo tempa, medtem ko naslovna Room Above All zareže s sinkopirano ostrino, sorodno tisti kanadskih Nomeansno.

Room Above All z vso intenzivnostjo spada med albume z vzajemnim davkom in kontradiktornim značajem. Terja več prisluhov, da lahko s pravim zamahom prenese vso razposajenost, hrupnost, jezo, mestoma pa krhkost, umetelnost in zvitost čez vsealbumsko hardcorovsko napetost. Četudi je vešče odigrano in tehnično dovršeno, ostaja prepleteno, obenem pa ohlapno, pokorjeno le eksperimentu. Duh in naboj ostajata punkerska, glasba je spremenljiva in vihrava … pa naj bo cave prog.