caroline: caroline 2
Rough Trade, 2025
Ustvarjanje britanskih caroline do neke mere opredeljuje nekaj takega kot estetika ekscesa. Poleg talenta v pisanje in aranžiranje komadov vložijo enormne količine truda, nato pa izbrišejo vse sledove za tem, tako da je izdelek v določenih aspektih videti kot mala malica. To je finta, ob kateri si rečemo »kakšni bi bili šele, če bi se potrudili« in si nato od njih obetamo še več. Vendar pa je to rahlo tryhard poteza, ker o njihovi veličini priča že sama iskrenost njihove muzike – ko lahko pride do izraza.
Na albumu caroline 2 smo priča poglobitvi in nadaljnji elaboraciji njihovega lastnega zvočnega izraza napram njihovemu prvencu iz leta 2022, naslovljenem – uganili ste! – caroline. Prednost tega zvočnega izraza ni v izvirnosti, saj lahko sklepamo o številnih zgledih, po katerih bi se bend utegnil navdihovati; v tej mešanici midwest ema, folka, postrocka in eksperimentiranja ter znotrajkomadne segmentiranosti lahko zaslišimo med drugim The Microphones ali Broken Social Scene. Ne, prednost zvočnega izraza caroline je v njegovi prijetnosti in pristnosti, ki pa ju ne prodajajo v poceni embalaži popa ali nostalgije. Sploh pa je v dobi, ko se midwest emo v vse večji meri homogenizira, ker želi povzeti svojo lastno esenco – kot da je kaj takega kdaj obstajalo –, razteg njegovih meja torej dobrodošla gesta.
Poleg tega široki nabor godal in pihal tega osmeročlanskega ansambla pomaga ustvariti tisti nezamenljivi zven prostranosti, ki ga odkrivajo med drugimi na primer Bon Iver že vse od drugega albuma dalje. Takoj opazna je razgibana ritem sekcija, ki po jakosti sega od minimalnega, tahikardnega ritma v When I get home do prostega ritma in blast beatov v obeh polovicah skladbe Two rivers down. Tudi sicer je na albumu prisotna dinamika tiho/glasno, ki pa jo je malo nepošteno povezovati samo s tistim kultnim bostonskim bendom iz osemdesetih, saj je ta dinamika danes tako razširjena, da se zdi njena navezava na eno sámo ime nepotrebna.
Na novi plošči pa so caroline izvedli nekaj novega, neko po svojem bistvu modernistično gesto. Poleg umetnine so dali videti oziroma slišati tudi njen medij. Namreč, kako uprizoriti tisto, kar je preveč silovito, da bi lahko bilo uprizorjeno? Umetnost, ki je podana skozi neki medij – zvok, besede, podobo –, lahko to silovitost uprizori tako, da izpostavi meje same uprizorljivosti svojega medija. Tako kot če slikar slika silovit motiv in to počne s tako silo, da s čopičem prebode platno, nato pa razstavi raztrgano platno. V uvodnem komadu Total euphoria, skratka, krešendo ni samo glasnejši, ampak uprizori sámo mejo zvočnega medija. Tudi pri tem sicer niso pionirski: med drugimi je že Billie Eilish v hitiču xanny uprizorila táko distorzijo zvočnika, ki jo slišimo ob nizkem basu. Kljub neizvirnosti pa stvar deluje – učinek silovitosti je dosežen.
Ime benda je resda samo ime, a ima posledice: slutimo lahko, da je tako nastala ideja za sodelovanje s pop glasbenico Caroline Polachek na najbolj singloidnem komadu z albuma, Tell me I never knew that. Skupina sicer ni nakazala, da bi njihova soimnost kakorkoli vplivala na ta collab, pa vendar lahko sklepamo, da je bil tu na delu določen materializem označevalca. Sej veste, Romeo se je motil, ko je bodril Julijo: to, kar imenujemo vrtnica, ravno ne bi dišalo enako sladko s katerimkoli imenom. Ime ni v zunanjem odnosu do poimenovanega. Prav zato se ironično brezbrižni naslovi nekaterih komadov z albuma caroline 2 izjalovijo. Govorimo o naslovih Coldplay cover, ki ironizira podobnost s pocukranostjo londonskega benda, in Song two kot naslov drugega oziroma Beautiful ending kot zadnjega komada albuma. Resnosti vsebine komadov se tu zoperstavlja njihovo zajebantsko poimenovanje, to pa ustvari shizo mešanico resnosti in neresnosti. V tem smislu se skupina caroline z lastno estetiko ekscesa ustreli v koleno, kar je najočitnejši minus albuma.
Sodelavec Aljaž Kravanja je prvo ploščo skupine caroline pred tremi leti opredelil kot »soundtrack sprehoda po osamljeni plaži«. Tu je treba dodati par besed. Samotnost bržkone povezujemo s spokojnostjo, vendar pa so te vrste sprehodi kar najboljša podlaga za tiste najburnejše eksistencialne misli. Čeprav je torej ta plaža na sequel albumu caroline 2 še bolj osamljena, pa je sam sprehod po njej še bolj doživljajsko silovit. Kar zadeva založbo Rough Trade, ki je nedavno izdala kar lepo število hit albumov – Geordie Greep, Pulp, Sleaford Mods in drugi –, pa je to še eden v nizu uspešnih izdelkov, ki ugled založbe držijo na visoki ravni.
Dodaj komentar
Komentiraj