Rough Trade, 2024

Black midi, bend, ki so ga internetne publike vzljubile s tistim famoznim živim nastopom na KEXP-ju novembra leta 2018 in ga od takrat pravzaprav nikoli izpustile iz svojih prepotentnih krempljev, ne obstaja več. Tudi kritiška srenja – kakopak vključno z Radiem Študent – se je brez izjem udajala leporečjem in razpuščanjem zgoščenih oblakov navdušenja, hajpa, nad vsakim od do sedaj izdanih albumov – Schlagenheim, Cavalcade in Hellfire. Pod pričujoči tekst podpisani recenzent je pred dvema letoma prav tako spisal izjemno napihnjeno »recenzijo« zadnjega albuma Hellfire, češ, oh in sploh in virtuoznost in končno sveža angleška rockovska progresija in bog ve kaj še. Ko beremo tuje »recenzije« glasbe tega benda, pa tudi nekaterih drugih sodobnih bendov, zlasti teh hipsterske oziroma artsy sorte, ki nam jih prodajajo, recimo zadnje desetletje, dobimo občutek, da piscem ne manjka prav dosti do kavsanja lukenj promocijskih zgoščenk. Vse plate so plate leta, Idles so sodobni braniki delavskih interesov, Black Country, New Road nenadkriljivi bogovi glasbene dramaturgije in black midi nasledniki velikanov rockovskega eksperimentalizma prejšnjega stoletja. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

V kontekstu black midi bi veljajo govoriti tudi o širših internetnih trendih, predvsem ovijanju glasbe in pojavnosti benda v raznorodne sodobne zanke ironije. Nekakšna vseobsegajoča memefikacija glasbe in kulti ironije, ki se gradi okrog bendov oziroma posameznih članov, vodijo v vidne frustracije, še posebej ko govorimo o obnašanju zlasti mlajše publike na koncertih. Death Grips so denimo bend, ki se slavno spopada z omenjenimi situacijami, tudi black midi so se, čeprav bi lahko zanje rekli, da so si vsled sorazmernega vdajanja v prezenco na družbenih omrežjih in zajebancij na koncertih tudi malo sami krivi. O tem bolj široko kdaj drugič. V tem trenutku se zdi bolj ključno, da razjasnimo, kaj je prej omenjena, izrecno napihnjena in pocukrana publicistika spregledala pri delovanju in glasbi black midi, in navsezadnje, kako se taiste stvari dokončno potrdijo prav v predmetu tokratne Tolpe bumov, torej solističnemu prvencu kitarista in vokalista zasedbe Geordija Greepa, ki se mu reče The New Sound. 

Začeti velja z dejstvom, da black midi nikoli niso bili eksperimentalen bend, kaj šele del neke, itak že v osnovi imaginarne, sodobne progresivno-glasbene avantgarde. Bili so intriganten bend, v mnogih pogledih bistveno prodornejši kot večina sodobnikov, to zagotovo, nikakor pa ne eksperimentalen bend. Kvečjemu bend gest, složnih z duhom znane angleške muzičistične hudomušnosti. Niso se torej ukvarjali s kakšnim resnim preizpraševanjem ustaljenih form, zvočnosti, komponističnih tehnik, inštrumentacij. Prav tako denimo niso bili zapriseženi neki širši ideološko-artistični liniji, v loku katere bi konsistentno ustvarjali, se poskusili prebiti do določenih glasbenih in/ali političnih idealov. Bili so, še posebej v zadnjih nekaj letih, pač izrecno šovovski bend z – v resnici sorazmerno plehkim – artističnim obličjem in estetiko. Razpok v tem je že na plošči Hellfire veliko, še bolj pa postanejo jasne, ko si priznamo, da razne kakofonije, momentalne nojzerske pleske, rešet in trušč v formi, niso nikakršni glasbeni eksperimenti, poskusi, temveč kvečjemu popestritvene geste. Navsezadnje je tudi Greep sam v nekaterih nedavnih intervjujih potožil, da so imeli v bendu včasih občutek, da v lasten izraz vsiljujejo neko ornamentalno »čudnost«, ker se to od njih pač pričakuje. Nemara gre tu razmisliti tudi o vlogi publicistike in angažmajev glasbenega tiska, ki tovrstne bende potiskajo v predvsem nekoliko nereflektirane opisne teritorije, jih mečejo v višave domnevne drznosti, jim pripisujejo radikalnost ali robnost, kar torej večkrat ni nič drugega kot preambiciozna percepcija golih estetskih gest.

Z vsem doslej izpostavljenim nikakor ne mislimo, da je muzika black midi in podobnih bendov precenjena ali karkoli podobnega, da ni vredna pohvale in vsaj nekaterih zaslug. Menimo pa, da je bila deležna nekoliko nepravične, še prej pa nereflektirane medijske obravnave, ki se je in še vedno se veliko preveč ukvarja s kodifikacijo domnevnega eklekticizma in enigmatičnosti izrazov in veliko premalo z dejanskimi izvori in nameni teh bendov. Kakorkoli, black midi so sčasoma začeli zveneti, kot da se ves čas pretvarjajo. Kot da bi v vsem pompu in dramski napihnjenosti iskali uteho pred dejanskim mankom konkretne kreativne usmeritve, pred dejansko negotovostjo v lastno glasbeno početje.

In sčasoma je pač počilo; člani benda so šli vsak v svojo smer. In tu končno pridemo do plošče The New Sound, ki jo je Geordie Greep pri Rough Tradu izdal v začetku letošnjega oktobra. Na prvi pogled se zdi, kot da se je, predvsem torej v primerjavi z delovanjem v black midi, nekoliko vzravnal. Komadi na plošči so zvečine bistveno bolj premočrtni in jasni v dovajanju idej. So brez nepotrebnega balasta in prisiljenih zapletov. V novi, solistični podobi kitaristu-vokalistu ni več treba skrbeti za vzdrževanje glasbeno-estetskih pričakovanj black midi, lahko se preda individualnim glasbenim ambicijam, se dokončno odpre v svet. In to je po svoje tudi storil. V veliki meri, v resnici. Na albumu The New Sound slišimo okoli trideset studijskih glasbenikov, poleg tega je bila polovica plošče posneta v São Paulu z lokalnimi muzičisti, v bistvu med delom južnoameriške turneje black midi. Je pa v solistični podvig vendarle nekaj vzel s seboj – geste. In prej zapopadeno in torej večkrat narobe razumljeno početje njegovega prejšnjega benda se nam tu res lepo razjasni.

The New Sound je poln zunanjih glasbenih referenc. Kar zadeva brazilske vplive, so Greepu očitno še najbližje angažmaji artističnega kolektiva Clube da Esquina, predvsem v smislu stilskega kozmopolitizma, fuzije sambe, njenih derivatov in drugih severovzhodnih urbanih stilov s popularnimi godbami 20. stoletja v ZDA. Tudi tako zvanega tropikalizma se po svoje loti, ko recimo zvočne pridobitve glasbeno-zgodovinske avantgarde zlaga v forme popularnejše vrste. V srčiki obeh omenjenih »šol« je vedno bil globok poeticizem in, recimo temu, mozaična aranžmajsko-komponistična naravnanost – Greep obe razsežnosti vzame za svoji. Na drugi strani imamo vseprisotne drobce salse in širših afrokaribskih inštrumentalnih podob, je pa res, da sta Willie Colón in Héctor Lavoe ter njun famozni newyorški, poznovečerni pomp tisti najprisotnejši vpliv. Kakorkoli, ključno je, da Greep od vseh omenjenih muzik tu in tam odtrga drobce in jih brez znatnejšega individualnega inputa lepi na lastne komponistične trganke. Večkrat pač zveni, kot da skozi štikle odigrava lastne muzičistične fantazije, se enkrat pretvarja, da je Milton Nascimento, drugič Héctor Lavoe in spet tretjič Léo Ferré, . Skratka, večino časa zveni, kot da blefira. Do omenjenih brazilskih in afrokaribskih godb in plesov nima nekega igrivega, iskalnega odnosa. Prenaša jih površinsko, v plehkem, substančno izpraznjenem in pompoznem slogu ameriškega šovbiznisa. 

Četudi album The New Sound Geordija Greepa mestoma pokaže intrigantne momente, na koncu dneva izpade kot glamurozna hipsterska ekskurzija v Brazilijo.