Astral Spirits, 2024

Wendy Eisenberg smo na Radiu Študent obravnavali pred časom, natančneje, ko je izdala album Auto. Pot jo je v naš recenzentski termin znova zanesla zaradi plošče Accept When, na kateri moči združuje z saksofonistko Caroline Davis. Ustvarjalki sta skupaj preživeli daljše obdobje glasbenega raziskovanja in improviziranja, plod njunega dela pa je izšel pri založbi Astral Spirits pred dvema tednoma.

Album Accept When je v osnovi čvrsto usidran v glasbene prakse, ki izhajajo iz zapuščine tako imenovane downtown scene v New Yorku. Na tej sceni Wendy sodeluje pri projektih Johna Zorna ali pa izvaja glasbo Mortona Feldmana. Delovanje Caroline in Wendy bi lahko zakoličili predvsem v okvire art rocka ali eksperimentalnega rocka, čeprav na celotnem albumu čutimo močno jazzovsko podstat. Rockersko komponento lahko utemeljimo na podlagi dejstva, da se muzike držita milozvočnost in liričnost, kakršnih smo v tem miljeju vajeni denimo iz opusa Carle Bley.

Za primer razvejanosti godbe lahko vzamemo komad Concrete. Skladba se začne z odprtim segmentom proste improvizacije, v katerega ustvarjalki vneseta stabilnejše melodične strukture in ga na koncu prevesita v dvoglasno melodijo, ki bi sama po sebi zlahka delovala kot refren kantavtorske midwest popevke. Opazimo tudi, da sta obe ustvarjalki v tem pristopu izredno suvereni oziroma da takšen pristop ni nekaj, kar bi šele preizkušali. Kompozicije so izjemno dobro razdelane tako v vokalno-melodičnem smislu kot tudi zaradi raztrošenih improvizacijskih trenutkov. 

V tem je Accept When uravnovešena pozicija med semantično in emocionalno ekspresijo, ki omogoča ustvarjalkama zajem s široke palete kompozicijskih tehnik, s katerimi razvijata glasbene ideje. Te so zato lahko živahne in melanholične ali pa igrive in tehtne ter seveda vse onkraj diametralno nasprotnih binarnosti. Pravzaprav album v celoti zveni zelo podobno kot zgodnja dela ustvarjalke St. Vincent. Glasbe se drži nekaj nezmotljivo severnoameriškega, kar je verjetno kombinacija več elementov. 

Če ploščo Accept When postavimo ob bok domačemu dvojcu 3:rma ali pa zasedbi Bird of Unknown, postane ta izhodiščna ameriška tujost še bolj očitna. Kljub temu da zasedbe v veliko aspektih zvenijo podobno, je pri Wendy in Caroline prisotna drugačna glasbena misel. Ta preusmeri pesmice, glede katerih ob začetku poslušanja sklenemo, da že vemo, kako se bodo razvijale, v povsem drugačno smer. Vendar pa zgolj ta hudomušna nepredvidljivost ni srž tega unheimliche občutka hkratne poznanosti in tujosti njune godbe. 

Ne glede na dejstvo, da konzumiramo velike količine glasbe iz ZDA, tako s fizičnih nosilcev kot na koncertih, in čeprav o njej beremo knjige, ne moremo odkleniti tistega dela, ki je utemeljen na kulturi. Morebiti iz tega izhajata občudovanje in poskus replikacije, ki pa je skoraj vedno vzpostavljen zgolj na zvočni ravni. 

Plošča Accept When ne poskuša nekaj biti, temveč samo nekaj je. Ne predstavlja vplivnega izdelka, o katerem bi se govorilo še desetletja, toda po drugi strani je morda tudi čas vplivnih izdaj mimo. Ustvarjalki iskreno in avtentično nagovarjata nišno poslušalstvo čedalje manjšega srednjega razreda z izdelkom, ki priča o mišljenju in estetiki določenega segmenta newyorške scene. Plošča je po vseh standardnih dobra, ne pa tudi presežna, in je vprašljivo relevantna znotraj slovenske scene.