Birds of Unknown: Gently Sailing

Recenzija izdelka
5. 12. 2022 - 19.00

samozaložba, 2022

 

Da bi bila glasba tako lahkotna kot ta, ki jo ustvarja skupina Birds of Unknown, mora zadostiti kar nekaj pogojem: prvič, njena dinamičnost ne sme zahtevati velike sile; drugič, svojo pot mora prepotovati kot piš vetra, ne ozirajoč se na morebitne ovire; in tretjič, biti mora omejena navznoter, igrati po lastnih pravilih, da se ob svoji neomajni svobodi ne bi razpustila v nič. Skupina mariborskih slavcev, ki smo jo spoznali v okviru lanskoletnega Klubskega maratona, na svojem prvencu, izdanem ta vikend v samozaložbi, te pogoje brez posebnega napora izpolnjuje.

Šesti studijski koncert Klubskega maratona 2021
 / 5. 8. 2021

Dinamika albuma je opredeljena z eklektično sopostavitvijo dveh prvin v širšem smislu, namreč strukture, ki jo zaznamujeta načrtovanje in ponavljanje, ter vitalnosti, ki to strukturo bodisi upošteva bodisi jo preči. Ta forma, sopostavitev, ki je tudi v splošnem značilna za jazz, pri Birds of Unknown ubere nežno in skorajda vljudno zvočnost, ki poslušalko izziva v manjši meri, kot ji prija. Če smo malo manj abstraktni: vokalistka Patricija Škof s petjem in govorjeno besedo elegantno jadra po kompozicijah, prav tako Tibor Pernarčič s tenor saksofonom. Kompozicije na albumu bolj kakor virtuoznost nakazujejo pretehtano zvočno podobo, namenjeno užitku poslušalske izkušnje – čeprav so člani benda šolani glasbeniki in njihovih talentov nikakor ne gre zanikati.

Vsi trije člani zasedbe, poleg omenjenih Škof in Pernarčiča še Tilen Beigot s kitaro, se v vlogi bodisi strukture bodisi vitalnosti izmenjujejo v medsebojni interakciji, ki je ne bi bilo odveč primerjati z igro. Najbolj sproščeno takšno igro najdemo na začetku skladbe Why So Fast?. Skladba je bila posneta že za kompilacijo Klubski maraton 2021, albumska verzija pa ima nov, svež uvod. V njem so pravila igre začasno suspendirana, odzivi trojice drug na drugega pa zato kar najbolj igrivi. Ob koncu minuto in pol dolge igre sedemosminski taktovski način pravzaprav predstavlja prehod v oprijemljivo strukturo, v svet geometrične pravilnosti.

Skupina z lihoštevilskimi taktovskimi načini na albumu poslušalstvu daje priložnost, da posluša bolj angažirano, toda ne nervozno. To sicer morda ne velja prav za Why So Fast?, ki v izzivalnosti in hitrejšem tempu od preostalih skladb na albumu izstopa, a na način, da jih smiselno dopolnjuje. V tej skladbi Patricija Škof uporabi tudi eksperimentalno vokaliziranje, s katerim ustvari vtis odlepljenosti od ustaljenega oziroma zareže v celovitost preostanka albuma – vtis, kot ga pri nas, sicer v razvitejših oblikah, najdemo pri Ireni Z. Tomažin. Za druge skladbe albuma Gently Sailing je namreč značilno ležernejše plavanje po valovih glasu, saksofona in počasnejših kitarskih arpeggiov, ki vseskozi ostajajo bolj ali manj strukturirani in imajo vlogo protipola. 

Neke vrste čuječnost
 / 22. 8. 2022

Škof se tekstualno v skladbah podaja v svet prostranih, labirintnih razsežnosti psihe. Pri tem je manj neposredna od besedil slogovnega soseda, benda Magic Pond – no, ne spet ravno bližnjega soseda, bolj takšnega iz iste soseske –, s čimer odpira širši interpretativni razpon. Uporablja pa še neko pomensko bolj neposredno vokaliziranje. Smisel glašenja tipa »tutatureiajara« je namreč ta, da pomeni sámo melodijo in njeno človeško, glasovno izvedbo. Glas tu ne zgolj igra vlogo inštrumenta, temveč v pristnem smislu je inštrument.

V tem prazničnem decembrskem času so bili člani skupine radodarni tudi z glasbili, uporabljenimi na albumu. Prvi zvok, še preden se podamo v album, je zvok elektronskega sintesajzerja. Potem imamo skladbo Finding Paintings, na kateri gostuje vibrafonist Vid Jamnik in ki najde vzporednico z nedomačno pravljičnostjo Kiki, katere prvi album, mimogrede, pričakujemo čez dober teden. Na predzadnji skladbi (the hope of) Dawn pa zaslišimo pianista Marka Churnchetza, ki skladbi doda skoraj radioheadovsko kvaliteto bogatih harmonij in intrigantnih akordov. Obe gostujoči imeni albumu puščata nepogrešljiv pečat, brez katerega bi bila, ugibamo, poslušalska izkušnja zgolj dobra, ne pa izvrstna.

Morda si tu lahko privoščimo še dodatno primerjavo z oxfordshirsko rock skupino. Tilen Beigot s kitaro, ki ima nezamenljivo barvo zvoka znamke Gibson, se znajde v zvočnosti, primerljivi z Jonnyjem Greenwoodom, še posebno z albuma In Rainbows. S primerjavo merimo zgolj na iznajdljivo rabo arpeggiov in sosledja akordov, ne pa na namerno posnemanje. V nasprotnem primeru bi Beigotovo igranje raje vzporejali s Tedom Greenom ali morda Chetom Bakerjem.

Petkovo dogajanje na ljubljanskem Jazz festivalu
 / 21. 6. 2022

Že uvodoma nas Škof na skladbi Ouverture lège z govorjeno besedo pospremi »into the unknown« – v bendovo domovino. Birds of Unknown so se v letih svojega delovanja že predstavili tako domačemu kot tujemu občinstvu. Med drugim so nastopili na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana, pojutrišnjem pa jih čaka koncert na Kickjazz festivalu na Dunaju. Morda se res poslavljajo od neznanega – prvenec jim bo pri tem zagotovo dal pospešek – toda ptice vsekakor ostajajo, svobodne in graciozne.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

💆‍♀️

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness