Cattle Decapitation: Terrasite
Metal Blade Records, 2023
Ne glede na to, kako so z leti postali praktično mainstream metal bend, je Cattle Decapitation še vedno ime, ki ga povezujemo z dvema samostalnikoma: brutalnostjo in napredkom. Kdor sledi bendu že več kot dvajset let, ve, da je tisto, kar je prvotno gradilo morda na bolj primitivnem, čeprav še vedno psihotično zvenečem death grindu, z albumom Harvest Floor leta 2009 postalo nekaj čisto drugega: resda še vedno brutalno, a tudi drzno v eksperimentiranju s čustveno nabito melodičnostjo. Kar je bil eksperiment na omenjenem albumu, je z naslednjimi tremi platami postala nova bendovska entiteta, ki je vsebinsko in glasbeno dosegla vrhunec z leta 2019 izdanim albumom Death Atlas.
Udarila je pandemija, bend pa je medtem iskal nekakšen novi glasbeni in vsebinski jaz. Death Atlas je namreč vsaj vsebinsko pomenil dobesedno konec sveta, popolno uničenje, glasbeno pa je bend brutalnosti navkljub zajadral v predvidljive vode predvsem na vokalnem področju, medtem ko je glasbeno šlo za enega njihovih najbolj melodičnih albumov. V intervjujih, ki trenutno krožijo po spletu, bend pravi, da je najnovejši album predvsem vsebinsko nova zgodba, ki se osredotoča na novo stopnjo evolucije. Album Death Atlas je, še enkrat, predstavljal konec človeštva, zdaj pa se album osredotoča na bitja, ki spominjajo na miks med ščurki in ljudmi, ki so rojena v uničeni, počasi obnavljajoči se okoliš. A vseeno so ta bitja prestrašena. Prestrašena, a hkrati tudi agresivna in jezna, kar se zelo lepo izrazi v glasbeni podobi albuma tokratne Tolpe bumov, Terrasite.
Evolucijo zlahka prepoznamo v besedilih, a vsekakor še lažje na naslovnici, ki je nasprotje temačnosti predhodne plošče. Naslovnica namreč kaže to novo bitje, ki se rodi iz okamnele človeške podobe, medtem ko nad celotnim prizorom prijetno vzhaja sonce. Grozljivi ton albuma in zgodbe je toliko bolj srhljiv prav zaradi prelepega sončnega vzhoda. Zakaj smo pravzaprav namenili toliko besed tematiki albuma in naslovnici, ko pa je Tolpa bumov oddaja, namenjena glasbi? Ker Cattle Decapitation lahko v popolnosti použijemo samo, če si ogledamo celoten paket. Posvetimo se torej glasbeni plati albuma Terrasite.
Glede na prejšnje albume je ob površnem poslušanju nove plošče takoj jasno, da se glasbeniki držijo ustaljenega recepta – miks agresije, gruva, vrtoglavih hitrosti in seveda, čeprav tokrat precej močnejše, melanholične melodičnosti. Vse skupaj seveda okronano z vokalom, katerega glavna aduta sta kruljenje, predvsem pa precej melodično, a še zmeraj psihotično kričanje. Novost glede na vse, kar že poznamo o glasbenem izrazu zasedbe, je dvojni kitarski napad, ki ta zvočni izraz bogati z dobrimi rifi in precej nalezljivimi solažami. Opazujte samo, kaj se dogaja v komadu We Eat Our Young ali pa v vrhunski skladbi Solastalgia.
Basist Olivier Pinard, ki ga poznamo iz kanadske zasedbe Cryptopsy, je seveda virtuoz svojega inštrumenta, zato mu basovsko pulziranje, s katerim podloži bogate kitarske aranžmaje, ne predstavlja težav. Bobnar Dave McGraw je že zverziran v uravnavanju hitrosti, brutalnosti in kompleksnosti. Ritem sekcija tvori močan gruv, zaradi katerega je glasba Cattle Decapitation kljub vsem norostim izjemno poslušljiva. To se odlično pokaže v pesmi A Photic Doom, kaj šele v zaključni Just Another Body, ki jo odpre pretresljiva klavirska melodija.
Toda vemo, da prava moč benda leži v vokalistu Travisu Ryanu. Od leta 2009 je izpopolnil miks kruljenja in kričanja, na predhodnem albumu pa je zavil v skorajda popovsko predvidljivost, ki se je kazala v brutalnem kruljenju verzov, medtem ko je bil refren – v pop maniri – speven in melodičen. Sčasoma je šok efekt zvodenel. Na srečo je na novem albumu precej več kruljačine, spevni deli pa so spet samo dopolnilo. Je pa Ryan v nekaj pesmih na albumu dodal skoraj postpankovski spevni vokal, ki death metal njihove šole še toliko bolj obogati, kar se zelo dobro sliši predvsem v drugi polovici albuma.
Album se kljub dolžini ne vleče, vseskozi pa vseeno zahteva maksimalno poslušalčevo pozornost. Na trenutke je res predvidljiv in zelo je očitno, da se evolucija benda ne kaže v megalomanskih preskokih, temveč v malih korakih. A to je v primeru Cattle Decapitation tolažba, ne pa napaka. Močan atribut benda je velik čustven naboj, ki ustvarja dopolnilo in hkrati nasprotje osnovnemu brutalnemu izrazu, krona te dvojnosti pa je zadnja pesem, Just Another Body, s katero se bend spominja Gaba Serbiana, ustanovnega člana zasedbe Cattle Decapitation, ki je glasbeni svet kasneje zaznamoval z grind bendom Locust, in Trevorja Strnada, vokalista zasedbe The Black Dahlia Murder. Oba sta bitko z življenjem izgubila lani.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj