Viper Room, Dunaj, 17. 4. 2013

Kljub bogati ponudbi koncertov ekstremnih zasedb na domačih tleh se včasih zgodi, da človek mora rezervirati večji del dneva za vožnjo, najti nekoga, da se usede z njim v avto in da poleg svoje družbe ponudi tudi plačilo deleža potnih stroškov, jamrati, ker je treba naslednji dan na šiht – a kljub vsemu temu, vseeno odriniti na malce bolj oddaljeni Dunaj. Avstrijska prestolnica je dva dni nazaj gostila enega bolj ekstremnih glasbenih paketov, ki se bo še kar nekaj tednov gibal po Evropi, vsebuje pa kanadske Cryptopsy, ameriške Cattle Decapitation in Decrepit Birth ter predvozače, italijanske Eyeconoclast in belgijske The Last Shot Of War.

Dolga vožnja tja in nazaj se je definitivno izplačala, čeprav prva dva benda, Eyeconoclast in The Last Shot Of War, nista naredila pretiranega vtisa. V bistvu sta samo motila – prvi z zelo slabim kvazi black metalom, drugi z odurno ter generično in dolgočasno zvenečim deathcorom. Tako smo po dobri uri čakanja končno prišli na svoje s kalifornijskim kvintetom Decrepit Birth, katerega »mastermind«, kitarist Matt Sotelo, je v zadnjih letih končno uspel utrditi postavo benda, kar je botrovalo temu, da zadnja leta Kalifornijci pridno ustvarjajo vrhunske death metal plošče. Poleg Matta so oder demolirali basist Sean Martinez iz benda Arkaik, bobnar Alex Bent, drugi kitarist, Chase Fraser ter seveda poleg Sotela najdlje prisoten član, neverjetno karizmatični vokalni brutalnež in samooklicani »klošar«, Bill Robinson, ki ga je slovenska publika lani spoznala kot session frontmena zasedbe Suffocation. Glasbeno je bend izredno podkovan, a previsoka glasnost je na trenutke bend spremenila v nepotreben šundr. Kar bi lahko bilo precej moteče, saj bend ponuja paleto fines v svoji že tako nepredvidljivi in nevsakdanji glasbi, paleto, ki se je v hrupu vse bolj zgubljala, a je na srečo intenzivnost celotnega koncerta dvignil prav vokalist Bill, ki z nenavadnimi govori med komadi in nehumano interpretacijo – tako s kričanjem/kruljenjem kot z raznimi mimikami, ki Billa predstavljajo kot mix med Jellom Biafro in Lindo Blair v najbolj mučnih trenutkih Exorcista – uspe razgibati tudi ponavadi statično avstrijsko publiko. V dobrih 35 minutah so predstavili pesmi iz vseh treh plošč ter hit Crystal Mountain od nesmrtnih Death. Za povrh so se nam Decrepit Birth zapisali v srca tudi z govori, ki jih je Bill navezoval na trenutno stanje, v katerem je obsojal ameriško ignoranco, svetovni pojav rasizma in podobnih zadev ter hvalil precej močno evropsko odprtost in razgledanost.

Takšne komunikacije Cattle Decapitation niso ponudili. So pa ponudili toliko večjo kakofonijo, ki je resnično distorzirala njihove že tako kaotične komade. A ob temah, ki jih bend predstavlja, ob zelo dobri glasbeni podkovanosti in upoštevanju ritemskih in drugih zakonitosti ter ob vokalistu Travisu Ryanu, ki je po mojem mnenju eden najboljših vokalistov v ekstremnem metalu danes, ob vsem tem je ta navidezni kaos dobil še večji pomen. Cattle Decapitation niso vsakdanja poslastica. Zahtevna glasba ob vrtoglavih hitrostih in menjavanju tempa, ki lahko rezultira v resnih vratnih poškodbah nadebudnih fenov, se meša z besedili, ki so odkrita, mojstrsko spisana in precej … no, bolna do amena! Mizantropija njihovih besedil v bistvu gre kot rit in srajca z eksplozivno, ekstremno in surovo zvenečo godbo. In vse to okrona performans vokalista Travisa Ryana, ki obvlada široko paleto nehumanih vokalov, katerih unikat je morbidno zveneče kričeče petje, ki zveni kot miks med Jarboe, Bruceom Dickinsonom in vsemi demoni prej omenjenega Exorcista na n-to potenco. Dodajte temu še odrski performans, vreden Iggyja Popa na najhujših gobicah in podoživljanju travm iz vietnamske vojne v stilu filma Jacob's Ladder, pa se morda le približate Travisovemu norenju v tistih 40 minutah, ko je dunajsko podzemlje doživljalo potres. Od otvoritvenega The Carbon Stampede do zadnjega Kingdom Of Tyrants so Cattle Decapitation neusmiljeno uničevali vse pred seboj. Folk je padel v psihotično ekstazo, kar je še bolj ustrezalo dogajanju na odru, vrhunci pa so bili tisti morbidni »sing-alongi«, ko je folk skušal z uničevanjem glasilk spremljati nečloveške krike Travisa Ryana. Ni jim uspelo, je pa bilo nadvse zabavno poslušati to parodijo na klasično stadionsko udejstvovanje ob koncertu kakšnih Iron Maiden.

Če je ostal še kakšen atom v našem telesu, ki ni našel miru, ga je pokončal nastop kanadskih Cryptopsy, ki se jim kljub kultnem statusu v undergroundu ekstremnega metala nikakor ne uspeva prebiti do panteona, ki ga zasedajo recimo Morbid Angel, Nile, Cannibal Corpse, Suffocation ipd. A to jih ne ustavlja. Kljub temu, da še edini originalni član, bobnar Flo Mounier, trmasto vztraja pri temu, da vsaka pesem zveni kot v centrifugi oprana paleta raznih metalskih ekstremnih izročil z dodatkom free jazza, Cryptopsy še vedno ostajajo v senci. Kar seveda ni fer, a življenje ni praznik in na koncu koncev – nekatere stvari pač morajo biti v temi, da motijo vse tiste, ki mislijo, da lahko zasluženo počivajo na lovorikah. Sredin nastop zasedbe Cryptopsy je pokazal bend – zaradi odsotnosti kitarista Jona Levasseurja - kot kvartet, kar se jim ne dogaja pogosto. In manko ene kitare sploh ni zvenel tako moteče, saj so Cryptopsy žal bili prenaglas. Druge kitare se itak verjetno sploh ne bi ločilo od prve. In prevelika glasnost je spremenila njihovo drugače precej zahtevno in dinamično glasbo v en sam kakofonični zmazek, katerega edini plus je bil ta, da so kljub vsemu šundru, možje vedno končali komad v piko točno. Očitno so se vsaj oni slišali, kot je treba. A če se je kakofonija prejšnjih bendov tolerirala zaradi neverjetnih performansov obeh vokalistov, mladi Matt McGachy temu poslu ni dorasel. Mislim, možakar kruli nečloveško super in po prvih dveh albumih so Cryptopsy končno spet dobili res dobrega vokalista, ki se je izkazal tako na trenutnem albumu Cryptopsy, kot predhodniku The Unspoken King. A to pač ni dovolj, vsaj za »live« situacijo ne. Tako smo dobili vrhunsko izveden šundr, ki je še tiste komade, ki res izstopajo, spremenil v nenavaden zvočni kaos, ki je bil žal precej moteč, nato monoton, na koncu pa nas je kar nekaj odgnal ven. Res škoda.

Koncert se je končal okrog polnoči, sledila je seveda kar dolga pot domov. Še nekaj besed o klubu - Viper Room je odličen underground plac, ki se nahaja globoko pod mirnimi nočnimi dunajskimi ulicami. Prava kripta, ki je bila v sredo res primerna za odvijanje rituala vrhunskih severnoameriških ekstremnih metal skupin. Le kakšen decibel manj ne bi škodil, prav tako ne bi škodili kakšni funkcionalni prezračevalniki – še posebej, če iz facilitetnih pisoarjev uhaja vonj po scanju. A saj nismo tako razvajene pičkice ...