V vse preveč pasivni družbi današnjega časa so demonstracije nestrinjanja z marsičem le še iz kamna otopelosti iztisnjena kaplja v morje nekdanjih, številčno respektabilnih uporniških shodov. Kritično paralizirana družba ne premore več moči pljuniti v obraz lažni demokraciji, zato je Center za dehumanizacijo izdal in na poslušanje podal glasbeno obvestilo za javnost z naslovom DemoNstracije '87.

Moderni kapitalizem, ki zahteva celega človeka, je že dehumaniziral množice in prav intrigantno je, če posplošimo, da se med opranimi možgani najdejo redki, ki so poslušali Center za dehumanizacijo. Ti so znali poslušati med vrsticami in dehumanizacije niso vzeli prav zares. Prav zares pa niso jemali umetnosti člani benda in morda je v tem grmu iskati odgovor na njihovo dolgotrajnost. V več kot dvajsetih letih obstoja je Center za dehumanizacijo sproščeno proizvajal umetnost in zbral veliko podpornikov, vendar pa se zdi, da je bil že na tako marginalizirani sceni v senci močnejših reflektorjev. Za mlajše raziskovalce glasbe ne bo odveč navesti nekaj biografskih faktov. Center za dehumanizacijo je nastal, potem ko je od benda Masaker ostal razpad in je edini preživel bend iz najbolj cvetočega punk obdobja pri nas. Bili so vodilna sila podtalnega delovanja v severovzhodni Sloveniji. Na nek način so nadaljevali pot Pankrtov, reških Parafov in Termitov ter zgodnjih Franzov, ki so bili še lačni, zbadljivi in polni idej. Vzporedno pa so se po alter sceni potikali z belokrajnskimi Indust bagi, Gastrbajtrsi in njihovimi frakcijami Silver Baracudas ter Vox Clamantis. Provokativno bojeviti mariborski pankerji so se v svoji odprtosti do raznovrstnosti kasneje močno sprehajali med žanri. V prvem obdobju sta se punku prilepila hard core in novi val, kasneje pa je pisker pristavil še industrijski rock. Nato se je Center za dehumanizacijo ukvarjal še z akustičnim eksperimentiranjem in punkapello, ujel pa se je tudi na modne limanice v sodelovanju s tamburaškim orkestrom. Vse kar so prsti, roke in glasilke dali od sebe, je bilo dokumentirano na lepem številu nosilcev zvoka, katerim se je zdaj pridružila tudi dolgo igrajoča vinilka DemoNstracije '87. Na omejeni nakladi 300 izvodov, zato zbiratelji in vinilni špekulanti pohitite!

Kot že ime samo sugerira, gre pri tej demonstraciji za demo posnetke, za še neobjavljene skladbe, ki so končno uzrle luč sveta, potem ko so zaprte odležale 23 let in se starale kot vino v štajerskih zidanicah. Mogoče bi bile lahko uvrščene že na album Pokozlane Trate, ki je zajel tisto obdobje, a so se zdele, čeprav posnete brez vaj, premalo punkersko obarvane in so zato ostale v bunkerju. Komade sta posneli prva oziroma druga zasedba, ki sta bili zbrani okrog vokalista in kitarista Dušana Hedla, hkrati tudi šefa založbe Front Rock, ki je med drugimi bendi izdajala tudi No Border Jam kompilacijo. In kako še drugače gledati na ploščo, kot na dokument takratnega časa? Komadi že po naslovih močno vonjajo po osemdesetih letih. Sivo-olivno je obarvan Ne grem v vojsko, ki govori o mladostniški želji eskiviranja leto ali še več dolge blodnje, ki je prala možgane. Nekaterim je ratalo, večini ne. DemoNstracije '87 v svojem imenu vsebujejo tudi demona, ki bi se lahko nanašal na bluzersko novovalovski komad Jezus Tito, ki še z dvema šestminutnima komadoma predstavlja kar polovico plošče. Ostali komadi so punkersko kratki. Tako jurišni – kakopak - komad Partizani. Slišati je ostre, odsekane rife spletene z melodično plesnim basom, psihotičnost klavijatur, spodkopavanje sistema z minimalnim ritmom, plapolanje zbledelih zastav. Mariborska proletarska čaga se začenja s klavijaturskim iskanjem Centra za dehumanizacijo, konča pa z zajebantskim Trenutkom, ki „je že mimo“. Poleg provokativnosti je besedilni smisel za humor druga močna komponenta tega benda. Komad Drugi pank opeva jugoslovansko punk sceno, odraslo na vplivih zahodnih viž, a obdelano z domačimi prijemi. S srpom in kladivom. Plošča bi bila verjetno bolj aktualna v sistemu, v katerem so komadi nastali, a dokazov o tem nimamo. Ker se zgodovina ponavlja, bo mogoče aktualnejša v bodočnosti, do takrat pa nam ostane brezbrižno konzumiranje surovih izdelkov.

pripravil Robert Suša