Rika Muzika, 2020

Tokrat bomo v Tolpi bumov prisluhnili, kako odzvanja naveza sedmih prijateljev, ki se jim je nato v procesu miksanja pridružil še osmi. Gre za članice in člane združenja Chant Electronique, ki so se znašli na presečišču elektronike in tradicionalnih muzik, zdaj pa raziskujejo, kakšni so učinki takšnega trka. Glasbeniki iz Francije, Hrvaške, Argentine, Bosne in Hercegovine, Portugalske in Irske pa se niso zbrali čisto po naključju, saj so pred skupnim projektom obiskovali glasbene delavnice, na katerih so pilili svoje sposobnosti aranžiranja in se preizkušali v vlogi umetniških vodij glasbenih skupin. Predvsem pa so se ob teh priložnostih srečevali in verjetno ne zaidemo predaleč, če tu namignemo na lepilno sposobnost muzike, ki lahko zbliža kar najrazličnejše ljudi. Drznimo si celo na glas pomisliti, da je debi çhâñt élečtrónïqùe vol. 1 poln prijateljske materije in da ga verjetno ne bi imeli nikdar prilike slišati, če ne bi kolektiva gnala želja po skupnem muziciranju. Chant Electronique povedo, da jim ustvarjanje služi kot kanal za premišljevanje o kulturi, tradiciji in identiteti. V začetku novembra so torej svetu na posluh ponudili prvenec, ki je izšel pod okriljem londonsko-zagrebške založbe Rika Muzika. Mimogrede: ime slednje krasi izraz za rjovenje medveda oziroma podobno impozantne zveri, sicer pa gre za projekt Sare Al Hamad in Maka Murtića.   

Zna biti, da ob kopici vseh muzik, ki dandanes obdelujejo pesemske tradicije, za trenutek sramežljivo pomislimo: kako neki nam lahko çhâñt élečtrónïqùe vol. 1 prinaša nekaj novega? Potem pa nam je med poslušanjem kaj hitro servirana doza nepredvidljivosti, zgrajena iz toliko premišljenih rezov in nepričakovanih zaključkov, da se na koncu, ko se v večglasju razleže »o lepa zvezda severnica« in nato vse nenadoma odsekano ponikne, vprašamo, ali smo uspeli zares slišati vse ali se je morda kaj zataknilo pri predvajanju.

V projekt vpeti glasbeniki z elektronske scene in vokalistke raznih etno muzičnih projektov svoje veščine spletajo v torišče, kjer najdemo pesem. Ta se kotali od treh izstopajočih barv glasov do nekaj računalnikov, ki rešetajo njene delce in jim dodajajo pulz. Preoblečena sevdalinka Kamen gori nas tako obsuje s plazom ritmičnih struktur, ki vabijo k stresanju okončin na plesišču. Kljub temu pa se ob detajlno prepojeni zvočni kompaktnosti težje otresemo občutka, da je to vendarle muzika, ki terja zbrano poslušanje s kvalitetnimi slušalkami na ušesih.

Proces gnetenja skladb je potekal s skodelico kave v rokah in volnenimi nogavicami na nogah, medtem ko so umetniki bivali v kamniti hiši ter se spogledovali z gričevnato portugalsko pokrajino. Če to daje vtis organskosti, velja reči, da je končna forma dolgometražca nekaj drugega. Skozi sito produkcije so zdrsnili obrušeni sempli, vsi drobci pa so pedantno sestavljeni v izčiščeno celoto. Digitalni prijemi, ki jih je uporabil kolektiv, generirajo valujočo napetost, ki se razrašča in pojenja ter nas draži – naj omenimo komad Senhora Dos Aguas, v katerem opevanje morja, obloženo z dotiki vrtečih se gumbov, postane atmosferska fuzija, ki učinkuje malodane srhljivo. Kar se je sprva vzpostavilo kot preizkušanje uporabnosti elektronike, ki se spaja z ohranjeno že-marsikaj-preživelo pesmijo, je postalo zgoščena tvarina, ki se je v vsako od pesmi po svoje odtisnila in izrisala skoraj otipljivo intenziteto.



Ko zasedba v medmrežje širi svoje ime, igrivo izkoristi vsemogoče črke z akcenti, ki s pikami in črticami poudarjajo kulturno mešanico ekipe Chant Electronique. Sami pravijo: »Glasove preteklosti spoštujemo, sedanjemu trenutku ustvarjanja smo predani, glede prihodnosti radovedni,« mi pa se sprašujemo, kdaj bodo razmere dovolj vzpodbudne, da bo mednarodni kolektiv utegnil pripraviti naslednjo izdajo. Morda to misel za zdaj vseeno damo na stran in pustimo, da nas prežarčijo doslej predstavljene pesmice o skupnosti, otroštvu in luni.