New Professor Music, 2021

Amanda Tannen, dekle iz New Yorka, se je skupaj s svojo bass kitaro pred devetimi leti odpravila na pot proti Los Angelesu, kjer je nameravala začeti novo življenjsko zgodbo ter ustvariti še kakšen značilni bass rif. Na zahodni obali je spoznala kitarista Grega Katza, s katerim sta se glede glasbenega okusa in ljubezni do pisanja ujela na isti valovni dolžini. Kmalu se jima je pridružil še Gregov znanec, bobnar Mark Echo Edwards, in tako je trio Cheekface leta 2019 pri Gregovi založbi New Professor Music izdal prvenec Therapy Island. Z njim se sicer niso prvič pojavili na glasbeni sceni. Debitirali so že leto poprej, s singlom Glendale, s katerim so pravzaprav kreirali svojo podobo klasičnega indie rock benda s post punk prizvokom, ki ga vodi besedilo. 

Podobno zgodbo je trio nadaljeval tudi na drugem albumu Emphatically No., ki bo predmet preučevanje v nocojšnji Tolpi bumov. Plošča vsebuje trinajst skladb, individualno podkrepljenih z bogatim in specifičnim besedilom. Povezuje jih skoraj enak zaključek, ki kaže na absolutno nepomembnost vsega okoli nas. Takšna drža se kaže v razmerju do vsakodnevnih stvari, kot so razgovor za službo, kako ob notranjih dilemah prisluhniti svojemu srcu, odnos, ki ga imamo do prijateljev in partnerjev. Najpomembnejša skupna lastnost vseh pa so tukaj družbene norme in njihov odnos do vsega naštetega. Poudarjanje nepomembnosti tokrat morda zveni precej sadistično, vendar je zapakirano v šarmantni paketek jinglovskih melodij in poskočnih back vokalov. 

Jedro vseh skladb je posameznik, bolj specifično milenijec, ki mu Amanda in Greg kot tekstopisca avtobiografsko prilepita etiketo nekoliko koristoljubnega bitja. Seveda razmišlja o svojem okolju, vendar je sam zase najpomembnejši, kot je to prikazano v skladbi Loyal like me. Ob človeku kot glavnem subjektu zasedbinih besedil se Cheekface močno nanašajo na globalno geopolitično situacijo ter vlogo ta istega posameznika v celotni zgodbi.

V tretjem komadu, Call Your Mom, se na primer poglabljajo v tematike vladne kontrole nad državljani. V sedmem komadu, Original Composition, pa je trio bolj osredotočen na globalno onesnaževanje. V refrenu omenjenega komada Greg pove: “The climate changed and I left it on read, The bees died off and I left it on read’’; ter v vlogo protagonista v ne tako lepi podobi spet postavi posameznika in samega sebe. Vendar v resnici zelo temačne, omenjene tematike Greg in Amanda ne poudarjata na nespodoben način. Prikazane so kot surova resničnost, ki je žal okostenela vsepovsod okoli nas.

Mrakobna vsebina pa vseeno ni v središču pozornosti vseh skladb. Sedmi komad, Big Big Friend, na primer govori o težavah pri oblikovanju lastne osebnosti ob vstopu v nova okolja, kot sta fakulteta ali služba, medtem pa je skladba Emotional Rent Control posvečena preminulemu ameriškemu glasbeniku Ricu Ocaseku, frontmanu rock zasedbe The Cars, ki je bila ena od Cheekfaceovih inspiracij tudi v pretekli diskografiji.

Frontman Greg gradi imidž vpadljivega pripovedovalskega vokalista, kar pomeni, da povečini v skladbah le govori, vsak drugi refren pa popestri z zelo enostavnim petjem, pri katerem se mu kot back vokal pridruži še Amanda. Omenjeni vokalist je v kar nekaj intervjujih poudaril, da je njegov glavni vzornik v ustvarjanju prav mojster takšnega pristopa Lou Reed. 

Cheekface zase ne gradijo slovesa tehničnih mojstrov, saj se ustavljajo pri minimalističnem in enostavnem konstruktu. Zelo očitno je, da glasbo in njeno ustvarjanje dojemajo kot zabavo ter niso samokritični do kakovosti zvoka in besedil. Poskušajo le povedati to, kar želijo in mislijo, kar jim na koncu koncev uspe z dobro dozo humorja. Sebe ne jemljejo preveč resno in tudi od publike ne zahtevajo tega. V širšem družbenem kontekstu bi jih najprej opisali kot srednješolsko zasedbo, ki poleg humoristične persone zaznamujejo še zanimive DIY naslovnice, brezbrižen odnos do glasbe, publike oziroma več ali manj vsega drugega.

Frontman in kitarist Greg v medijih ter v samih skladbah relativno iskreno govori o psiholoških težavah, s katerimi se občasno spopada, ter terapevtskimi seansami, ki nikoli ne proizvedejo pozitivnega rezultata, od katerih ni pozitivnega izkupička. Zdi se, da vsa čustva, pridobljena v terapevtskem procesu, manifestira skozi ironični pogled na življenje in njegove detajle. Res pa je, da so trenutno takšni časi, ne samo pri nas, ampak vsepovsod po svetu, ki nikakor niso za hecanje ali šalo, žal pa je med tragedijo in komedijo pogosto le tanka linija.