PNKSLM, 2024

Pank je na zemljevidu femisfere eden od varnih otokov glasbenega oceana. Mešanje glasne, ostre muzike s progresivnimi in socialno pomembnimi sporočili ter feminističnimi gibanji je žanr povzdvignilo med vidnejše orogenetske dejavnike socialnega upora in dviga ženskega spola ter postalo trdna skala sredi globin komercialnega ustreganja starim tokovom sveta. Toda otoki, kot vemo, niso večni. Grozijo jim erozija, potresi, Natove bombne kampanje in ostale skrivnostne sile narave. Po vulkanskem preboju gladine z magmatskimi izbruhi glasbenic, kot so The Slits, X-Ray Spex, Nina Hagen, Bikini Kill in podobne, se sedimenti otoka lomijo pod valovi lene seksualizacije v zabavni industriji, reakcionarnih gibanj »ogroženih« alfa samcev in tako imenovane božje besede, ki v številnih jezikih širom sveta spletkari s svojimi izbranci. Chemtrails, britanski pank oziroma power pop bend, ki ga vodita dve vokalistki in kitaristki z ritemsko podporo dveh drugih članov, v Tolpo prinašajo ploščo The Joy of Sects, na kateri potapljanje otokov predstavljajo tako v humanistični metafori kot tudi v bolj dobesedni, apokaliptični analizi.

Chemtrails je skupina iz Manchestra, ki ima za sabo tri studijske plošče, na katerih je publiki ponudila plesno mešanico psihedeličnega popa, garažnega panka in new wave melodij. Tekstopiski in vokalistki Mia Lust in Laura Orlova se v komadih ukvarjata tako s feminističnimi in spolnimi kot splošnimi socialnimi temami v mešanici simpatičnih pop pank napevov in harmonij ter besedne ostrine, vredne doktorskega panka Bad Religion. Album The Joy of Sects je postavljen na teritorij, ki so ga glasbenice že poprej raziskovale, a ga tokrat suvereno zavzamejo z lastnimi mnenji. V jedru je ciničen, a ne zagrenjen. Pokroviteljsko pleše na izkopanem grobu sodobne družbe in z mešanico resignacije in pravičniške krvoželjnosti opazuje pogrebno povorko. 

Lust in Orlova se kreativno in barvito dotikata okoljskega opustošenja v imenu profita, sociopatskih pletilcev družbe in diskurza o spolnosti, sicer rednih subjektov pankovske kritike. Seveda so te teme žal tudi utemeljene, imajo pa dovolj nebremzanega ciničnega pridiha in ilustrativnosti, da Chemtrails zagotovijo svežino pristopa skozi plato. Pametna, informirana in bistrih analogij polna besedila so zapakirana v kičasto dekliške vokale z namenoma narejenim kontrastom in sladkobnostjo, ki namerno pusti slab okus skupaj s pomeni besedil.

Album The Joy of Sects je glasbeno bolj popovski, plesen in igriv kot prejšnja dela benda. Sprememba cinično dopolnjuje vztrajno kritičnost benda, hkrati z bolj usmerjeno kritiko pa so glasbenice tudi redefinirale svoj zvok v jasno izpeljavo power popa in new wava osemdesetih let ter psihedeličnega rocka. Ognimo se navezavam na gibanje riot grrrl, izvzemši nekaj stičišč pričujoča plata namreč nima veliko skupnega v glasbenem pogledu, pravzaprav je osvežilno neobremenjena z izročilom in narativo feminističnega panka. Z motorično ritem sekcijo, preprostimi melodični motivi kitar in prepuščanjem glavnine zvočnega teritorija vokalom se hkrati navezujejo na mnoge glasbene reference popovskih izpeljank rocka, sardoničen pristop do lahkotnosti muzike pa je zaradi premišljenih pričakovanih korakov v vokalnih linijah, harmonijah in rifih prepoznaven v sicer bogati in zanimivi inštrumentaciji, ki nas v raznolikosti zmore presenetiti.

The Joy of Sects je vsebinsko bogat in predvsem lično zapakiran izdelek. Ličnost na srečo ni zgolj površinska in neokusna, temveč je ključna za muziko benda in njegovo polironično dispozicijo. Prav ta jih najbolj ločuje od večine aktualnih postriot grrrl pankerk v stilu bendov Destroy Boys, Mannequin Pussy in Bad Cop Bad Cop. Rojakinje Lambrini Girls se v svojem sarkastičnem pisanju še najbolj približajo skupini Chemtrails, a je slednja, še posebej s plato The Joy of Sects, muzikalno kreativnejša in žanrsko neobremenjena, kar v zvrsti, ki kvaliteto prepogosto definira na podlagi zvočne pripadnosti, kaže na dobro uglašenost članic ter zanimivo ustvarjalno pot.