Clean Feed, 2013

Pri zasedbi These Arches so avtorju tega teksta najprej padla v uho predvsem imena, ki jo sestavljajo. Dobro – res je, da ima jazzovsko pisarjenje predvsem dve vrsti predalčkov, to je glasbeni podžanr ali tradicija določene igre ter posameznikov talent, ki iz določenega imena naredi tržno znamko. In o prvi vrsti ime Chesa Smitha pove bolj malo, saj je dejaven v raznovrstnih zasedbah, katerih bolj poznane in spomina vredne z jazzom v strogem pomenu nimajo kaj dosti opraviti. Dejstvo, da je raznovrstni tolkalec podpisan kot avtor skladb pričujoče peterke, zato ne bi smelo biti bolj zgovoren napotek od same sestave These Arches. K tej sodita Tony Malaby in Tim Berne na tenor in alto saksofonih ter bolj specifični muzikantki, Mary Halvorson na kitari in Andrea Parkins na harmoniki in elektroniki. 

Omenjenim slogovnim predalčkanjem in blagovljenjem imen lahko sedaj nasprotujemo z nekaj drobnimi opazkami. Med imeni pač ne gre za talent in posameznika, temveč za interakcijo ter morda še poznavanje medsebojnih govoric. Na primer izbor kitaristke, ki je Chesa spoznala že v triu Convulsant ter ga zvabila v lastne zasedbe. Njena nenavadnost in harmonska samosvojost žal pričujoče glasbe ne moreta preveč usmerjati, zato pa sta jim namenjeni bolj odprti deli kolektivne improvizacije v nekaterih skladbah. Sicer pa se peterka na svojem drugem posnetku, ki je izšel te dni za portugalsko založbo Clean Feed, na pol poti med kolektivnim muziciranjem in trdno ritmično vožnjo presenetljivo zasadi pretežno v plesnost židovskih muzik.

Strukturno so komadi These Arches pravzaprav ves čas zavezani prelivanju in kanonskemu podajanju tem in na prvi posluh verjetno njihova kompleksnost niti ni opazna, nekakšna celostna zasnova pa preveva tudi ploščo Hammered v celoti. Otvori jo šaljivo spotikanje, ki se hitro prevesi v plesno uvodno skladbo Frisner, ki jo kot njen drugi del nasledi Wilson Philip. Navidezno enostavnost tvorijo poskočni ritmi in vodeče posamezne teme, a te se nikoli ne vračajo v obliki refrena, saj jih hkrati prelamljajo različne instrumentalne variacije in navidez nelogična nizanja novih in novih tem. Navezava bobnarja in obeh saksofonistov praviloma nakazuje nagnjenost h klezmer godbam, kakršno so svoj čas na primer povzemale zasedbe Jessice Lurie. Vendar pa ta ni dovolj očitna, da bi prevzela iniciativo in definirala usmeritev These Arches. Recimo, da jo pred tem varujeta predvsem dva, ne ravno domiselna izhoda. Na eni strani izberejo možnost skupinskega muziciranja, ki se iz harmonske usklajenosti sčasoma prevesi v glasen rockovski drnec. Druga, ne vedno posrečena možnost pa so posamične zaustavitve, kjer se posamezni člani zasedbe iztrgajo skupni usklajenosti in preizkušajo lasten glas, a to premnogokrat zazveni le kot most k naslednjemu delu skladb. 

Predvsem prva polovica Hammered je tako prežeta z drobnim paradoksom, ko vam lahko posamezne skladbe zvenijo kot kompleksna kompozicija, katere identiteto ste nekje na pol poti izgubili. Hkrati pa prehod v naslednji komad mimogrede izpade kot le ena premena znotraj iste skladbe. Nekakšen prelom predstavlja šele skladba Limitations, ki na sredini albuma prekine plesni drnec in se v tihi, a ne baladni maniri osredini predvsem na duet harmonike in tolkalčevih zvočil – in prekinitev se kmalu izkaže kot prehod v drugi del albuma, ki ga prežemajo bolj odprte in proste strukture. Celotna Hammered je zasnovana kot koncertni set, ki pa daje slutiti, da vsaj v prvi polovici ostaja stalen repertoar These Arches, ki na bližajoči evropski turneji načrtujejo tudi skok v naše kraje. Drugi, odprtejši del Hammered rešuje pred predvidljivostjo in v tej smeri napoveduje tudi zvočno bogatejšo preizkušnjo.