PNL Records, 2022

Trudoljubno razbijaštvo Norvežana Paala Nilssena-Lova je v zavesti domačega občinstva robne jazzovske in prostoimprovizirane glasbe danes že dodobra udomačeno. V takšnih in drugačnih inštrumentalnih in slogovnih konstelacijah je udrihal in lomastil po odrih številnih domačih prizorišč, nazadnje na septembrski Ignorofoniji v klubu Gromka, kot tolkalsko-bobnarski adut sicer troglave, jazzovskega svobodnjaštva požrešne formacije Hungry Ghosts. Poleg raznih, večkrat neprimerljivo prodornih ad hoc godbeniških sodelovanj z bolj ali manj eksplicitnimi veljaki, kot so Peter Brötzmann, Ken Vandermark, Otomo Yoshihide in Mats Gustafsson, pa najbolj odmeven še vedno ostaja Paalov mamutski orkester Large Unit. Njegova eklektična, mladostno vitalna, predvsem pa etnološko zvedava, že skoraj transkulturna pojavnost je prav tako lahko odlična izhodiščna točka obravnave prvenca novega Paalovega benda Circus.

Glasbo z na začetku meseca izdane plošče Pairs of Three smo pravzaprav lahko poslušali že na letošnji ediciji festivala Jazz Cerkno, na katerem so Paal in ekipa po karnevalsko oplemenitili drugi dan večernega festivalskega dogajanja. V primerjavi z Large Unit je Circus sicer nekoliko manjša zasedba, a zato prav nič manj agilna in v soundu živopisana. Nekaj obrazov je istih – preverjena uigranost in z njo vzajemno zaupanje sta vendarle integralni del rodovitne jazzovske, pa tudi marsikatere druge godbe. Trobentač Thomas Johansson, akordeonist Kalle Moberg in kakopak širokopotezni basist Christian Meaas Svendsen svoj globoko muzikalen doprinos primesijo tudi v Circus, poleg pa stopijo še Signe Emmeluth z altovskim saksofonom, Oddrun Lilja z električno kitaro in, morda najbolj presenetljivo, v Oslu delujoča Južnoafričanka Juliana Venter z nadvse distinktivnim vokalom. 

Tako kot Large Unit je tudi Circus v esenci precej mlada zasedba, ki jo sestavljajo perspektivni glasbeniki in glasbenice, povečini še v fazi muzikalnega in tehničnega klesanja na raznorodnih norveških konzervatorijih in v primežu plodne oslovske jazzovske scene. Kot kaže, Paal svoji obsežnejši grupaciji razume kot nekakšno torišče mlade glasbene ambicije, prostor opolnomočenja prodornih, a za zdaj širše še neuveljavljenih glasov. Podobno kot je svoje jazzovske znanilce razumel véliki Art Blakey, tolkalski velikan, ki ga je osemletni Paal dejansko imel priložnost spoznati v jazz klubu svojega očeta – ravno tako bobnarja, mimogrede. Kakorkoli, vitalnost, volja, mladostni patos članov Large Unit in novopečenega Circus zagotovo predstavlja eno ključnih točk razmejitve, ki njihovo godbo potisne v neprimerljivo jak glasbeni prodor.

Ne sme nam ubežati niti Paalova okretnost v izredno prostranem polju brazilskih in etiopskih glasbenih jezikov, tradicij in kulturnih kodov, ki so tem muzikam lastni. Od leta 2009 je več kot mnogokrat obiskal obe državi in v procesu napletel široko mrežo poznanstev in potencialnih sodelovalnih zavezništev z lokalnimi muzičisti, šolami, klubi, promotorji, plesnimi skupinami in tako dalje. Prav tako mu je z neposredno in čuječo participacijo pri lokalnih kulturno-glasbeniških praksah uspelo do zdrave mere ponotranjiti tako striktno glasbene kot širše, družbeno-politične značilnosti pričujočih godb. Large Unit je evidenten dedič opisanih izraznih in estetskih razraščanj, čudovito dehteča plošča EthioBraz iz leta 2019 pa njihova najjasnejša materializacija. 

Pri zasedbi Circus se zdi, da ni kaj dosti drugače. Gibkost v večjezičnem glasbenem polju ostaja, senzibilnost za improvizacijo v toku muziciranja še vedno pronicljivo oplaja. Album Pairs of Three zaznamujejo igrivi, večoblični aranžmaji in karnevalske sopostavitve inštrumentalnih linij, ki so vsakič posamezno nabrite, že skoraj žgečkljive, a se hkrati zvito dopolnjujejo. Glavne teme in njihove sprotne adaptacije so stanovitna, a nikoli dominantna naslonjala kolektivnemu muziciranju. To nemalokrat spomni na delno improvizirano tematsko žlobudranje zgodnjega fusiona, le da je strunanje Oddrune na trenutke morda nekoliko bolj preverjeno, pozorno, predvsem pa podprto z iznajdljivimi artikulacijskimi razširitvami – bolj evropsko, skratka, kot tisto od kakšnega McLaughlina ali Larryja Coryella.

Poleg Paalaove pošastno oprezne muzikalnosti moramo nujno omeniti še vpadljive vokalne nastope Juliane Venter. Vključenost glasa že sama na sebi predpostavlja občutno večji potencial za dramaturška zategovanja in neposrednejša tematska zavezovanja. Slog Juliane Venter je pripraven za manevriranje v nadvse prostranem razpoloženjskem spektru. Zna biti rezek, jeklenemu pišu podoben, zna radoživo karikirati, se cirkuško vihati, drugič spet erotično intrigirati in vestno zapeljevati poslušalčev izkustveni lok. Za celotno ploščo bi lahko rekli, da je vse prej kot kakšna karikirana reprezentacija cirkusa. Je cirkuška v najobširnejšem opisnem pomenu besede – napetost, latentna slutnja nevarnosti, tehnična izdelanost, dražljiva vznemirljivost ... vse je tam. 

Pairs of Three je eklektična plošča, Paal Nilssen-Love pa eklektičen muzičist in bendovski vodja par excellence. Sam je lahko prvovrsten zgled ustvarjalca, ki sebi v osnovi tuje kulturne atribute vestno, spoštljivo in komplementarno umešča v domači izrazni milje – rezultat je obilna glasba brez neposrečenih gest, glasba, ki ni zgolj brezpredmetni pastiš. Prav tako sta lahko delovanje njegove neodvisne založbe PNL Records in solidaren kulturno-politični prostor, v katerem se udejanja, zgled za mnoge evropske nacije, v katerih sta jazzovska in splošno robna muzika potisnjeni na sam rob družbeno-političnega podporništva in priznavanja posebne vrednosti, ki jo vendarle nosita.