samozaložba, 2023

V današnji recenzentski prispevek je iz New Yorka pripotovala mlada glasbenica Ella Moore s prvencem Root Cause. Kljub svoji mladosti je glasbenica pod psevdonimom Cleo Reed na sceni prisotna že od leta 2018. S priredbami in izdajanjem singlov je s časom zastavila okvir razgibanega stila. Slika znotraj okvirja pa svojo podobo išče v koreninah same ustvarjalke. Podlago eksperimentalne elektronike Reed spaja z jazz, blues in soul vplivi, ti pa globlje osmišljajo izpovedna besedila o doživetjih temnopolte kvir ženske v Ameriki. 

Mrzli kovinski zvoki zvona, objeti v distorzirano zborovsko petje in topel občutek intime. S tem nas Reed pozdravi na začetku svojega prvenca. Takoj je izpostavljeno, da je glavna hrana tega albuma polemiziranje na vsakem koraku. Tako melodije kot ritem povzročajo nenadne preobrate, atmosfera je tako rekoč utekočinjena. Medeni, zlepljeni in počasni napevi pesmi Pretty Baby nas postavijo v trans, kar naenkrat pa nam Cleo vrže pesek v oči. Pekoča resnica se pojavlja v nižjih, rezkejših tonih njenega glasu. Lahko bi rekli, da le tu in tam uporabi tudi rap. Ritmizirane izpovedi in stopnjujoči se trenutki tolkal nenehno napovedujejo refren. Vendar pa Reed to le redko uporablja in tudi takrat gre bolj za spontano ponavljanje določenih besed. Tako skladba Haunted z vmesnimi ponavljajočimi se verzi in vsakič drugačno melodijo ohrani idejo konvencionalne kompozicije. V načinu bolj melanholičnega obračanja svojega glasu skoraj spominja na najotožnejše vokale Billie Holiday. Še vedno pa se glasbenica postavlja po robu vsem družbenim okvirom in cilja na svobodo izraza.

Svoboda pa ni ključna le v zvoku, tudi težko razumljiva in interpretativno odprta besedila jo iščejo. Zdi se, da s tolkali in melodijo slika svoja občutja, v besedilih pa se poskuša osvoboditi teh generacijskih travm. Temo raziskuje v smeri svojega afroameriškega porekla, feminizma in prebolevanja izkušnje objektifikacije in diskriminacije na delovnem mestu, a nikoli ne daje občutka, da o tem nemočno toži. Njene besede so že korak naprej, ne glede ne njihov melanholični zven umetnica išče rešitev zase. Kar ostane tožečega, so te melodije in ritmi. 

Občuti se, da pesmi niso improvizirane, hkrati pa zvoki ozadja nosijo surovo spontanost kot v čustvovanju. Izbruhi frustracije so raje kot z besedami izraženi v hiperaktivnih in cvilečih glasovnih semplih. Žalost in melanholija se stapljata v brneče valove bas linije. Skoraj vsak element ozadja nakazuje na nek čustveni potencial. Shizofreni nabor teh pa na trenutke deluje prav utesnjujoče. Občutimo tesnobo, ki jo vsi poznamo, namreč iskanje lastne vloge v svetu. Ta tesnoba pa ima še en vir, ki verjetno ni bil nameren. Zvok je včasih tako nepredvidljiv in hkrati nasičen z neskončno različnimi elementi, da mu ni moč slediti. Določeni elementi in sempli ne odigrajo tako velike vloge, vendar pa kljub temu pritegnejo veliko pozornosti, zaradi česar se preostali zvok v ozadju zlepi v enodimenzionalno meglico. 

Za prvi album je naloga, ki si jo je avtorica zastavila, zahtevna. Vidni so vplivi tako hip hopa in bluesa kot jazza in R&B-ja. Korenine svoje glasbe pa Cleo Reed poskuša aktualizirati z elektronskimi tolkali in vložki. S tem v drugi polovici albuma postavi nekakšen kalejdoskop zvokov in atmosfer. Vokali pri tem ne predstavljajo povezovalne točke, ker so spet v nekem svojem ritmu in vzdušju. Vendar pa je ravno ta izrazita čustvenost neka podlaga, na kateri vse temelji. Izdelek ni racionalen ali koherenten, vsa vzdušja in melodije nenadno kapnejo vanj, nato pa se počasi raztapljajo in razlezejo v vedno nove podobe. 

Album je zelo kratek. Svoj prvi nabor glasbe Reed predstavi v le dvajsetih minutah, kar na sebi ni vredno kritike. Vseeno pa postavlja vprašanje, ali je tako kratek interval dovolj obsežen za razvoj skladb. V tako hitrem pretoku iz enega komada v drugega zanimivi elementi hitro zbledijo. Pesmi nimajo časa, da se v celoti razvijejo, in plasti, ki jih gradijo, ne dosežejo estetskega ravnotežja. Ob tem manku se vzpostavi težka atmosfera, kot da zvok na trenutke napada. Ostre izpovedi to nadgrajujejo, medtem ko tolkala hodijo po tanki liniji med paranojo in mirom. Še v končnem nastopu pesmi Slip Away končni vzkliki delujejo sarkastično in napadalno. Spet smo postavljeni pred polemiko med ljubečimi, nežnimi melodijami in končnim kontrastom zaigranega navdušenja. No, morda je ravno to namerno. 

Tako pa tudi Cleo Reed težko določimo neko statično mesto med ustvarjalci podobnega kopita. Morda najboljša vzporednica bi bil zadnji album glasbenice Keiye, a je na njem več harmoničnosti in old school hip hop semplov. V odmevih vokalov spominja na Keiyino ploščo Contour vendar z manj prostora za dihanje. To je tudi glavna distinkcija in hkrati morda največja nevarnost mlade umetnice. Ogromno zanimivih zvokov z redkimi odmori in trenutki za dihanje. S tem ima zelo dramatičen občutek, z distorzijo vokalov pa smo nekako distancirani od umetnice. Kot da bi stala na odru. Niti blizu niti daleč. 

Z zanimivim prepletom stilov, čudovitimi vokali in močno sposobnostjo ustvarjanja atmosfere Cleo Reed postreže z vsekakor dobrim prvencem. Kompozicijske pomanjkljivosti zlahka pripišemo neizkušenosti v avtorskem pisanju. Tudi tu pa Reed zagotovi, da ima potencial za rast in napredek. Postavlja se kot zahtevna glasbenica, ki bolj kot dotik s širokim občinstvom ceni svobodo in avtentičnost v svojem izrazu.