CocoRosie: Little Death Wishes
Joyful Noise Recordings, 2025
Na svojem novem albumu Little Death Wishes se CocoRosie, sestri Sierra in Bianca Casady, vračata k izhodiščem svojega ustvarjanja, k tematiziranju zlorabe, bolečine in zloma z magično-političnim pripovednim registrom v introspekciji izkušnje ženske in sestre. Ko sta leta 2004 izdali prvenec La Maison de Mon Rêve, je ta zvenel kot bi iz otroških skrinj in spominov izkopali razpadajočo opereto in jo pomešali z duhom zaprašenega hiphop beata. Bili sta izjemno aktualni, soustvarili sta pomemben segment ključnih zvokov zgodnjih dvatisočih v alternativnih glasbah. Vse od takrat CocoRosie obvladujeta jezik samosvoje mitologije, ki meje med spevnimi pesmimi, glasbenim pustolovstvom in performansom razpira z navidez nerodno, a v srčiki suvereno in izzivalno eleganco.
Mesto CocoRosie v kanonu alternativne popularne glasbe je zagotovljeno – čeprav je v zadnjem desetletju potisnjeno nekoliko ob rob, vsaj deloma odmaknjeno od žarometov širše kritiške javnosti, ki vedno znova in vse intenzivneje lovi naslednji trend in naslednji trmasti poskus z glavo skozi zid v nekaj novega in drugačnega. A je tudi prav, da sestri po vseh teh letih ustvarjata z neobremenjeno lahkotnostjo. Little Death Wishes seveda ni tipični sodobni manifest preobrazbe. Gre za zbirko pesmi, ki umirjeno, toda ostro artikulirajo temeljno poetiko: sanjavo in pogosto srhljivo feministično kritiko sveta, ki duši. Skladbe se še vedno zatekajo k izpovedi in pogosti otroški senzibilnosti, ker v tem najdejo možnost neposrednosti, ki se izmika brezsramnemu cinizmu okolja.
Novi album kot že tolikokrat prej zaznamuje skromna kapitulacija v svet notranjih obredov in intimnega pričevanja. Ohranjata osnovne gradnike sloga – harfo, operni glas, zvesto in spoštljivo, čeprav obrnjeno branje hiphop kulture, elementarne klaviature, otroško zveneče vokale, poetične fragmente, vselej bizarne zvočne miniature, dvojnost v eklekticizmu svetlih slogovnih motivov in trpkih atmosfer – in v tem ničesar več ne dokazujeta. V zavrnitvi preseganja se pač še vedno razkriva veliko: zgodba vztrajanja, spomina in potrpežljivega obnavljanja razbitih svetov. Skladba Paper Boat, nekje naivno in tipično moško zaletavo označena za napačno stran krindža, v svoji preprostosti, skoraj banalni harmonični zasnovi ter otroški spevnosti in zlogovanju na svojstven način pooseblja suverenost, moč in vrlino skladanja CocoRosie, kot ju poznamo.
Že v prvem delu albuma izrazito izstopa Cut Stitch City, ki s plesnimi elektronskimi vplivi iz osemdesetih pretrga zasanjano atmosfero in se prevesi v razgibano, tipično CocoRosie – protokomorno, atmosferično, skoraj himnično pokrajino. Ulovi nas predvsem simbolični, manifestni vrhunec v besedilu »Take a leap of faith / There may not be a plan for you«, ključni trenutek plošče, ki ranljivost artikulira kot odločitev. Least I Have You v stilu in vzdušju konsolidira tisto, kar CocoRosie razpirata vse do danes, zemeljsko drobljivost in eterično, nebesno povzdignjeno vzdušje. Plošča Little Death Wishes nas z lahkotno lepoto in grenkim opominom primerno spomni na tisto, kar je bilo in lahko še vedno je. Ni prostora za nostalgijo.
V sredo, 28. maja, bosta CocoRosie z zasedbo spet nastopili v bližini, v čudovitem Teatro Miela v Trstu, če se ne motimo, so karte še vedno na voljo …
Dodaj komentar
Komentiraj