eMego, 2013

Tokratno tolpo začenjamo z zgodbo, ki jo že skoraj eno leto skrbno šparam za naslednji Murcofov izdelek. Zato sem sprva pomislil, da bom to zgodbo danes povedal iz razloga, ker sem, žalibog, brez idej. A bolj ko o celotni stvari razmišljam, bolj se mi dozdeva, da je ta zgodba pravzaprav že ves čas čakala prav na danes predstavljano ploščo Retro-2038. 

Torej, prejšnje poletje, ko sem ciganil po Španiji, me je pot zanesla tudi v Bilbao in posledično v Guggenheim, kjer so takrat razstavljali dela Davida Hockneya. Hockney v zadnjem času riše izključno na iPad, uporablja aplikacijo z imenom Brushes, katere upgrade stane 3 dolarje, sicer pa je brezplačna. Še posebej so mu všeč tisti ceneni “spray” efekti, ki jih s svojega prvega ali drugega PC-ja verjetno pozna vsak, ki je odraščal v 80. ali 90. Gre skratka za ceneno retro igračo. Kljub temu pa Hockneyu s to igračo uspeva ustvarjati dih jemajoče slike. 

Ko sem gledal posnetek nastajanja ene izmed njegovih slik, me je osupnila podobnost med njegovim risarskim procesom in procesom miksanja glasbe. V mislih imam seveda miksanje neklišejske elektronske glasbe, ki se je ne dela z loopi in preset sinti, ampak glasbe, kjer je meja med zvočno sintezo in miksom popolnoma zabrisana, saj sta sinteza in miks v enakem razmerju kot kura in jajce. Pa konec koncev ne le miks in sinteza, temveč kar celotna glasba. Torej govorimo o kreativnem in ne obrtniškem miksu, čeprav je seveda tudi obrt svojevrstna umetnost. Skratka, gledal sem proces nastajanja neke na prvo žogo relativno brezvezne slike, kjer je na neki ulici parkiran avto, zraven stoji drevo, nasproti drevesa pa stoji neko stanovanjsko poslopje. Trije znucani elementi, ki pa skupaj tvorijo simfonijo brez primere, ki gledalca za šalo odpihne v prečudoviti in skrivnostni svet čudenja.

Avto, drevo in zgradbo si lahko predstavljamo kot tri glavne zvočne objekte v celotni zvočni sliki. Ti zvočni objekti so lahko bodisi toni, bodisi neharmonični cvrčki, šumi ali konec koncev zvočne petarde. A važno je, da si te zvočne objekte predstavljamo razporejene čez cel frekvenčni spekter, torej imamo basovskega, alto in soprano predstavnika. Vsak detajl v tem zvočnem objektu, torej avtu, drevesu ali hiši, pa predstavlja zvočno barvo. To je sicer termin, ki ga mnogi ne priznavajo, saj zvoka ne moremo zamrzniti v času, in je zato barvo na nek način nesmiselno ločevati od samega zvoka. A v tem primeru nam bo barva vsekakor služila kot primerna metafora. Torej kako Hockney riše oz. kako je narisal tisto sliko, katere imena se žal ne spomnim? In kaj za boga ima ta slika veze z današnjo tolpo? 

Stari angleški picajzel najprej nariše par procentov avta, kar pomeni, da v tistem trenutku potencialni avto še vedno lahko postane tudi smetnjak ali dinozaver. Nekje je pač treba začeti. Nato na drugem koncu nariše nekaj, kar je v sozvočju z detajli na tem nastajajočem, recimo da avtu. Nato gre na nek tretji konec in zariše nek temelj nečesa, ki izgleda kot bratranec prejšnjega detajla in ima zopet potencial, da postane karkoli. Vse kaže na to, da se šele iz teh detajlov rodi ideja, da bodo ti detajli pravzaprav del drevesa ali stanovanjskega poslopja. In tako neprestano kolobari po celotni risarski površini, vsak element na sliki pa se rojeva iz podrejenosti celoti. Zato je edina stvar, ki nastaja tekom procesa, celota. Vsi ostali elementi pa so le stranski produkt tega nastajanja oziroma celote, čeprav na koncu, absurdno, prav oni tvorijo to celoto. Oziroma bolj verjetno je, da je na nek način absurden le naš pogled, ki secira in definira in se na ta način izmika akordu oziroma simfoniji celote. In prav ta simfonija celote povzdigne neke tako osnovne motive, kot so avto, drevo in hiša, v nekaj nadzemeljskega. In prav ta simfonija celote prav tako povzdigne neko retro igračko, kot je ceneni digitalni sprej, v neko kvazi futuristično risarsko orodje. Prav iz te simfonije celote šele zasije žar cenenega spreja, in to v taki luči, kot ga dotlej še nikoli nismo videli. In prav to je tisti retro futurizem, ki mu posvečamo današnjo Tolpo Bumov. To je nenadjebljivi futurizem Retro-2038! Beam me up, Scotty!

Analogni sinti, po čemer že od daleč diši tale plošča, še zdaleč niso nič cenenega. So pa seveda še kako vintage in trenutno cvetijo na krilih vsesplošnega analognega hajpa, ki mu kar ni in ni konca. Ampak roko na srce, do danes še nisem slišal niti enega analognega zvoka, ki bi v futurističnem kontekstu segel do kolen digitalni sintezi. Pri čemer s futurizmom mislim na nekaj novega, še ne slišanega in skratka nekaj takega, kar ima v skladu s trendi ali mikrotrendi potencial, da postane zvok oziroma estetika prihodnosti. Res pa je, da se še vsake toliko časa najde kak posameznik ali grupa, ki uspe iz analogne opreme izcuzati kaj novega, kaj dih jemajočega. Prvi, ki mi padejo na pamet, so seveda nenadjebljivi in žal bivši Thilges 3, ki so, še preden je Doepferjev modularni sistem postal hit, oželi igračo do neslutenih skrajnosti. In glede na potencial analognega, ki ga je razkrila prav ta zasedba, in glede na to, da so najjače analogne sonične vesoljske ladje, predvsem zaradi astronomskih cen, v rokah zvočnih konzervativcev oziroma brezjajčnežev, še vedno obstaja kanček upanja za analogni zvočni futurizem. A naš ljubi prijatelj, Ivan Pavlov oziroma CoH, se je kot avanturistični zvočni umetnik, lotil analognega futurizma z drugega konca. To je, iz miksa oziroma celote namesto iz posamičnega zvoka oziroma osnovnega elementa. Zato se v tem kontekstu stari sinti in klišejski arpeggiatorji z lahkoto podpišejo pod letnico 2038.

Upal bi staviti svoj najljubši del telesa, to je prst za klikanje na desni roki, da v kolikor bi imeli možnost vključiti solo na kateremkoli sint “tracku” iz kateregakoli komada s plošče Retro-2038, bi ta “track” oziroma sint zvenel popolnoma ceneno. Ceneno seveda v kontekstu futurizma 2038. Upal bi torej staviti, da bi sinti, vzeti iz okolja miksa, spominjali na nemočnega ptiča goliča, ki čivka v čisto prevečkrat slišanem slogu in kliče mamo, ki se je zataknila nekje v sedemdesetih ali osemdesetih. Na tem mestu moramo seveda odmisliti mehko analogno “oh-prišlo-mi-bo” sexy zvočno kremico, saj tokratni drobnogled išče vse prej kot to.

CoH-u je tako uspelo preko picajzlaste celote ustvariti kontekst, ki stare in znucane elemente postavlja v popolnoma novo luč. To picajzlanje pa bazira predvsem na skrbnem post procesiranju, vrhunskih stereo efektih, ki zvočno sliko razširijo daleč čez meje zvočnikov in zaradi hitre dinamike hkrati spreminjajo sam zvočni spekter. Poleg tega so skrbno tretirani prav vsi časovni parametri zvoka, še posebej “transienti”, in Pavlov se očitno še kako zaveda njihove psihoakustične moči. Omeniti pa velja tudi nenadjebljivo, skrbno naplasteno distorziranje, ki se razteza od mehkega kosmatenja, pa vse do zloveščih laserskih bodic. Poleg tega pa je Pavlov na plošči Retro-2038 tudi ujel neko zlato sredino v smislu zvočne gostote. Na eni strani komadi niso nekakšne sterilne zvočne galerije, ki smo jih vajeni s strani minimalistov. Res da imajo v tovrstnih galerijah zvoki vso svobodo, da v samoti oziroma izolaciji jasno pokažejo vso svojo naravo, a to niso karte, na katere bi igral Pavlov. Saj smo ravno prej omenili pomembnost celote. Prav tako pa Pavlov ne igra na karte zvočne nasičenosti, kjer se zvoki drenajo kot sardine v konzervi. Zato se zlata sredina, o kateri govorimo, nahaja nekje na meji, kjer imajo zvoki še vedno precej individualnega karakterja, hkrati pa se dovolj stapljajo v celoto, da njihov karakter dobi nek poseben spin. Oziroma če uporabimo prejšnjo analogijo: avto, drevo in hiša so iz celote jasno opazni, a hkrati to niti slučajno niso več avto, drevo in hiša. So sinergični kaleidoskop prihodnosti, ki dviga kocine.

Album Retro-2038 zato ni samo še en CoH-ov album, ki bi bil isti kot vsi prejšnji, ampak predstavlja korak naprej, v raziskovanju njegovega unikatnega glasbenega jezika. Glasbenega jezika, kjer se forma, kompleksna ritmična struktura in zvok prepletajo do te mere, da je govoriti o posamičnih elementih nujno zlo.