Editions Mego, 2014

Ivanu Pavlovu alias CoHu sledim že vrsto let in tako sem kot dolgoletni sodelavec Radia Študent o njem in njegovem delu napisal že kar precej tekstov. Zato bom v današnji Tolpi bumov poskusil njegovo kasnejše delo osvetliti z drugačne perspektive kot ponavadi, saj je glasbeni izraz Ivana Pavlova precej konstanten. Njegov glasbeni razvoj lahko namreč občudujemo predvsem pod povečevalnim steklom, torej preko zvočnih detajlov in fines, če pa zadevo pogledamo od daleč, vidimo, da se širša slika ne spreminja kaj dosti. Zato bi lahko rekli, da je CoH nekakšen AC/DC eksperimentalne elektronike. Z izjemo par ne preveč posrečenih izdelkov, ki so se odmikali od togih ritmičnih struktur, se je v svet eksperimentalne glasbe z zlatimi črkami zapisal predvsem z značilnimi deralicami, ki tako kot tehno ali trance, ali pa konec koncev AC/DC, brez pomislekov ubogajo metronom. In danes predstavljena plošča z naslovom To Beat od tega prav nič ne odstopa. Zato bi lahko brez slabe vesti prebrali kar kako starejšo recenzijo njegove plošče, saj bi se pot kritične misli zopet poklopila z zvočno-strukturnim reliefom nove plošče. Zato bomo album To Beat oziroma kar glasbo Ivana Pavlova, kot že rečeno, raje osvetljevali z druge perspektive. 

Umetnik, ki se tako “za-loopa” v svoj kreativni proces, kot se je na primer Ivan Pavlov, precej verjetno “loopa” oziroma stagnira tudi v svojem vsakdanjem življenju. In s plošče To Beat je razvidno, da ima umetnik na razumskem oziroma konceptualnem nivoju potrebo po nekem napredku, po nečem novem, dočim sama glasba jasno govori, da emocije poganjajo popolnoma enaki mehanizmi kot na prejšnjih, predvsem kasnejših ploščah. Ta razkol med racionalno željo po napredku in čustveno stagnacijo zasije skozi spremni tekst plošče s strani založbe eMego, ki je, milo rečeno, ena nepotrebna konceptualna klobasa. Na eni strani nam tekst skuša prodati neko novost, ki je kao eksperimentalna in razkriva neko dualnost beata in tona, sklicuje se celo na matematiko, na drugi strani pa je glasba enaka kot na prejšnji plošči in na številnih komadih s precej starejših albumov. Tekst ob plošči To Beat sicer stoji, a to je tekst, ki bi ga lahko pripisali praktično vsakemu tehno ali trance izdelku. Iz največjih možnih osnov delanja elektronske glasbe se tu dela znanost oziroma konceptualna megla, ki jo kaj hitro zagrabijo številni kritiki, ki zadevo nato še potencirajo v svojih recenzijah. 

Skratka, sintetiziran basovski boben, ki se mu reče “kick”, se že od nekdaj sintetizira iz sinusnega “waveforma”. To ve in obvlada vsak “mulo”, ki je kadarkoli sproduciral kak tehno beat. Prav tako tudi ve, da je dobro, če se rep “kicka”, ki je edini del s statično frekvenco, frekvenčno ujema s fundamentalno frekvenco basa, saj se na ta način zagotovi ena od esencialnih vezi med “kickom” in basom. Torej, “kick” je že v svoji osnovi hkrati beat in ton iz sinusnega “waveforma”. In ja, tudi matematika je vmes, saj se sinusni “waveform” modulira z različnimi eksponentnimi krivuljami, da zadeva začne butat. In čemu potreba, da se to vizualizira na naslovnici plošče in o tem piše v spremnem tekstu? Čemu potreba, da se proces sintetiziranja kicka demonstrira preko otvoritvenega komada, obratni proces pa preko zaključnega komada? Čemu potreba, da koncept plošče bazira na učni urici najbolj osnovnih stvari zvočne sinteze? Odgovor je seveda jasen – formalni in neformalni kritiki padajo na take poceni marketinške trike in to se pač prodaja. Zato je plošča To Beat s te perspektive klasični produkt na trgu in se ne razlikuje od pralnega praška ali zobne paste. Četudi je roba kvalitetna in dobra, nas poskuša nategniti z neko nepotrebno šaro na ovitku, kot so znanstveniki v belih haljah, razne 3D slike molekul pa izvlečki svile in tako naprej. In ko pride nov model, nas marketing nategne tako, da nam isto robo zapakira na nov način, saj nas poleg izvlečkov svile nagovarja še kristal evkaliptusa v lebdečem mehurčku svilnate molekule. Skratka, Editions Mego in Ivan Pavlov, recite bobu in bob in “cut the shit”.