Constellation, 2013

Colin Stetson si je uspel utrditi sloves nenavadnega in močnega kantavtorja na saksofonih nižjih registrov s ploščo Judges, drugim delom trilogije New History Warfare. Od tedaj se je veliko pisalo o njegovih tehnikah igranja, a tudi o težavah z definicijo njegove glasbe. Slednja zagotovo izhaja tudi iz dvojnega dejstva: namreč, da saksofon kot instrument po nepotrebnem nekateri spontano povezujemo z jazzovsko glasbo in pa, da se na omenjeni trilogiji Stetson pojavlja kot solo izvajalec. Brez nasnemavanj, kar zadostuje za fascinacijo ob marsikaterem aranžmaju, ki preveva njegove skladbe. Na hitro opravimo s prvo, predsodkovno platjo. Stetson je tehnično vešč tehnik, ki so jih v preteklosti razvijali predvsem  mojstri improviziranih muzik, in v tem je zanimiv. A je hkrati tudi jasno, da si pri tem z repetitivnim pulziranjem vseskozi pomaga graditi masiven zvok, s katerim plete izredno lirične, močne a tudi prijetne pesmice. Ker pa se je med drugim in tretjim delom trilogije v tej smeri zgodilo tudi določeno presenečenje, naj nam to služi za prvo perspektivo ob poslušanju pričujočega albuma.

V spominu imamo namreč njegov izlet v saksofonski duet z nikomer drugim kot Matsom Gustaffsonom, ki je Stetsona postavila ob bok velikanom sodobne improvizacije. V tej luči se zdi tretji del njegove solo trilogije nenavadno podoben prejšnjemu: ponovno smo soočeni z masivnim zvokom, ki ob krožni repeticiji plete melodične plasti v minimalistični maniri, v kateri je skozi harmonije melodija zgolj nakazana, nanjo pa se občasno povsem naravno nasloni še glas. Po strukturi in zvenu je plošča To See More Light nadaljevanje Judges, nekako v maniri filmskih nadaljevanj. To pa nas mora opozoriti predvsem na dejstvo, ki je očitno že iz naslovov albumov: vsa tehnična fascinacija Stetsonovega igranja je predvsem sredstvo, s katerim pripoveduje zgodbo. Kakšno zgodbo? Nekaj namigov sicer poda sam v intervjujih, ki si jih bosta poslušalec in poslušalka zagotovo z zanimanjem prebrala. Zgodba namreč ostane dovolj abstraktna in individualna, da veliko preostane prepuščeno intuiciji poslušanja. V tem smislu je založba Constellation s svojimi slavnimi dnevi post-rockerskih simfonij primerno domovanje Stetsonove serije, ne da bi nas ob tem morala popasti prevelika nostalgija.

Tretji del je tako nekakšna ponovitev znotraj serije, ki v trdno postavljeno osnovo prestavi zvočne nadgradnje. Kljub nekakšni melodični slutnji, s katero nas Stetson zapeljuje že ves čas, nam namreč nikoli ne poda olajšanja, pač pa ostane znotraj grobih skic, ter nadgrajuje bolj v smeri samega zvena. Res je sicer, da vokalni vložki tokrat ne pripadejo nežnim poetičnim recitalom, za kakršne je prejšnjič poskrbela Laurie Anderson. Za ta namen se Stetsonu tokrat pridruži kolega Justin Vernon, s katerim tvorita bolj dostopne Bon Iver. A če se vokal tokrat predstavi že v uvodni miniaturi And In Truth na način, ki obljublja bolj spravljivo zvočno potovanje, nam tovrstnih zaključkov nadaljevanje ne ponuja. Vernonov vokal sicer uvodoma res zmagoslavno ječi, čemur sledi še bolj umirjena skladba Hunted, v marsičem reminiscenca na svojevrstni podtalni hit komada Judges. Vendar se nadaljevanje kmalu usmeri v bolj subtilno nelagodje, ki kasneje izbruhne v pravi mali hrupni miniaturi Brute. Če slednja predstavi nekaj težkih preobratov v pičlih treh minutah, z močno podporo Vernonovega krulečega vokala v zadnjem delu, pa je njen simfonični kontrapunkt nežnejša in mnogo stanovitnejša naslovna skladba, petnajstminutno alikvotno umirjanje strasti. 

To See More Light sicer ne daje slutiti, kakšen utegne biti naslednji Stetsonov korak, vsekakor pa je veličasten in večplasten zaključek neke pripovedi. Kot taka je polna prehodov med temačnejšim zvenom in bolj optimističnimi liričnimi pesmicami, vendar dramaturško ne ponuja ne enoznačne usmeritve, niti se ne prevesi v eno ali drugo smer. Stetson je zmožen istočasno predstaviti apokaliptično bučanje in nežno utopično vizijo, a tendenco med obema prepušča poslušalski interpretaciji.