COLLEEN: A flame my love, a frequency

COLLEEN: A flame my love, a frequency

Recenzija izdelka
8. 1. 2018 - 19.00

Thrill Jockey, 2017

 

Tokrat v Tolpi bumov poslušamo že kar sedmo ploščo francoske skladateljice Cécile Schott, ki že praktično od začetka svoje glasbene kariere deluje pod imenom Colleen. Čeprav se je prvotno močneje zanimala za literaturo in je na univerzi v Burgundyju študirala angleško književnost, je že v srednji šoli poprijela tudi za kitaro in se pridružila nekemu noise pop bendu. Leta 2001 je od prijatelja dobila prvi računalniški program za ustvarjanje glasbe in tako se je pričela njena resnejša glasbena pot. Leta 2003 je izdala prvi album Everyone Alive Wants Answers, sestavljen iz loopov, ki jih je Colleen nabrala iz lastne glasbene zbirke in jih močno predelala. Plošča je bila dobro sprejeta in Colleen se je podala na svojo prvo turnejo. Ker pa se ji že takrat ni dopadla ideja, da bi nastopila s prenosnim računalnikom, je pesmi z albuma v živo poustvarjala z akustičnimi inštrumenti. Tak pristop do izvajanja je nato ponesla v naslednji album, s katerim se je že v štartu lotila komponiranja z inštrumenti. Tako je bila njena druga plošča The Golden Morning Breaks sicer še vedno sestavljena iz loopov, le da so imeli tokrat neposrednejši izvor, opustila je namreč samplanje že obstoječih plošč in vse zvoke sproducirala sama s svojo naraščajočo zbirko inštrumentov. Sledil je live album Mort Aux Vaches, kar v prevodu pomeni smrt kravam, in nato daljši EP Colleen et les Boîtes à Musique, ki je v celoti odigran na glasbene skrinjice.

Glasba Colleen odraža razpoloženja in ideje, ki avtorico zadevajo na točkah v življenju, ko sklada novo glasbo. Ko je skladala svoj tretji album Les Ondes Silencieuses, si je želela predvsem tišine in miru. To se odraža tudi v njeni glasbi, ki nikdar ni preveč divja, na četrtem albumu pa je še posebej meditativna. Na tem albumu je tudi prvič vključila svojo slavno nožno violo v kombinaciji s kitaro in klarinetom. Po kar šestletnem premoru se je Colleen leta 2013 vrnila z albumom The Weighing of the Heart, s katerim inštrumentariju prvič pridruži še vokal. Debi tu doživijo tudi njena treble nožna viola in perkusivne sposobnosti. Skladba Breaking up the Earth s tega albuma je nato tlakovala pot njeni predzadnji plošči Captain of None iz leta 2015.

Na turneji za svoj predzadnji album je Colleen naletela na sintetizator Critter and Guitari in si kaj hitro omislila Critter and Guitari pocket piano z namenom, da bi ga kombinirala s svojo filter pedalko Moog ter tako ustvarjala zanimive ritme, s katerimi bi spremljala nožno violo. A rezultat ji ni bil po godu, zato je nožno violo postavila v kot ter si omislila še Critter and Guitari Septavox ter v svoj setup dodala tudi Moogov delay in pričela raziskovati nove možnosti, ki jih je takšna postavitev skrivala v sebi. Nastal je album A Flame my love, a frequency.

Album A Flame my love, a frequency pa je med avtoričinimi ploščami tudi najbliže konceptualnemu albumu, saj predstavlja refleksijo obdobja enega leta, ki se je začelo nekje avgusta 2015. Osrednja tematika albuma je skoraj klišejska pa hkrati neizbežna, loteva se namreč tematik življenja in smrti. Lepote in neizbežne brutalnosti, ki sledi lepoti. Colleen je v tem smislu najbolj zaznamoval 13. november v Parizu, ko so le nekaj ur po tem, ko je sama posedala po tamkajšnjih kavarnah, le-te postale prizorišče neverjetne brutalnosti in smrti. S to izkušnjo je nastal album, ki navkljub temačnim izkušnjam in občutkom groze in strahu ni temačen. Kvečjemu sprejme, da je smrt neizbežen del življenja. Colleen v pesmi Winter Dawn poje: »The world was nearly ending and yet the sky was blue,«​kar se zdi kot popoln povzetek tega, kako subjektivne so vse takšne izkušnje in kako je na neki višji ravni to nepomembno oziroma le del širšega procesa.

Album je morda res nastal po travmatičnih izkušnjah avtorice, vendar je iz tega nastalo nekaj lepega. To lahko služi le kot potrditev, da gredo grozote in lepote z roko v roki in v tem tvorijo krog neizbežnosti. Colleen pa je v svoji radovednosti z raziskovanjem glasbenega spektra zopet postregla z albumom, ki bo marsikomu lahko služil tudi kot dobra meditativna glasba, nekaj hipnotičnega je namreč v njenih na videz preprostih melodijah in mehkobi njenega glasu. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness