Samozaložba, 2014

V Tolpi bumov tokrat obravnavamo debitansko solistično albumsko izdajo Inge Copeland, polovice poniklega enigmatičnega dueta Hype Williams. Samostojni poti Inge ter njenega, zdaj nekako bivšega kompanjona Deana Blunta ne prekinjata s kontinuiteto enigme njunih osebnosti. Postopno raztapljanje veziva med njima na nek način še naprej govori isto zgodbo, ki nam onemogoča resnejše branje zvokov in motivacij Copelandove in Blunta. Dejansko smo z izdajami zadnjih dveh let lahko razbrali bolj pesemske Bluntove silnice ter bolj plesne Ingine, vendar je prifrknjenost obeh, njuna glasbena osebnost kot enota iz dueta Hype Williams s skoraj fizično otipljivo konkretnostjo ostala v obeh zdaj ločenih in vedno bolj polariziranih entitetah.

Na Because I'm Worth It se Inga imenuje le še Copeland. Njena glasba tukaj, v primerjavi z lansko krajšo izdajo Don't Look Back, That's Not Where You're Going, zavije še nadaljnji ovinek k pripovedovanju, osnovanemu na inštrumentalni produkciji, kateri le še zredčeno dodaja svoj glas. V le treh vokalnih komadih ta dominira, vendar pa je njegova funkcija predvsem v še dodatnem obsevanju že tako preperele inštrumentalne zvočne slike. Pesem je tu namignjena le zelo posredno. Na nek način gre za v skrajnostih preslikano podobo današnjega Bluntovega izrekanja: on reže tišine in hlapi v pesemske oblake, ona polni prostore in se zajeda v porozne površine svoje pregrete kletke.

Zato je velik izziv preudarjati Because I'm Worth It kot zares celovito in samostojno entiteto. Celo ko v zavest prikličemo najbolj očitne učinkovine – skopost izredno kratkega, komaj polurnega albuma, ali komad Advice To Young Girls in njegovo nagovorno kvazi moralistično najstniško uporniško noto –, preprosto ne moremo mimo etra zapuščine in umetniškega, skoraj galerijskega objekta Hype Williams.

Če sicer poslušamo zgolj ob vplivih aktualnih sodobnikov, lahko slišimo veliko logičnih vzporednic. Ena taka je denimo Actress, ki na plošči ob že omenjenem komadu Advice To Young Girls celo sodeluje. Gre za (že kar predvidljivo) ritmično in v razločnosti zelo kompromitirano glasbo. Ob tem prevlada celo občutek, da Copelandova kompromis z nečim drugim (morda s samo sabo) prenese tudi na celovitost plošče ali svojega osebnega izraza. Tukaj imamo denimo uvodni komad Faith OG X, ki ga v nekem trenutku pretrga vpad ostrih in glasnih – čistih intoniranih sinusnih tonov; ta se z vzporednim vpeljevanjem in naknadnim razblinjanjem atmosfere razvije v prevladujoč nelagoden element, konceptualno „kao“ radikalen, v udejanjenju pa pasiven in sterilen; brez vzročne moči za meta pripoved albuma. Naprej pa tudi sama celota albuma izpade pasivna, kot bi vse potenciale brbotanja v notranjosti pokril s pokrovko.

Ravno ta pasivnost, to ponotranjenje, je zmagoviti as plošče, ki sicer ne postreže z nobenim res izstopajočim presežnim momentom. Je polna in prenapeta, zapečatena s poslušalcem v svoji notranjosti; vendar pa jo obenem uziramo še kot zunanji objekt, kot ono – iz tretje perspektive, ki stalno vodi ven iz svoje lastne materije, k širši sliki, k osebnosti izrekajočega, k kontekstu izrekanja.

Morda je zaradi transoidnih nastavkov klubske generike Ingina plošča težje dojemljiva v svoji tropski, džungelski samotarski ogroženosti in izparevanju kot aktualni izraz Deana Blunta. Vendar pa je moja z vsakim nadaljnjim poslušanjem bolj suverena teza, da Copeland tukaj izenači njegovo stavo, da pravzaprav z njim stopa vzporedno pot. Da sta kot ločeni entiteti še vedno singularen glasbeni pojav, se ne dopolnjujeta, ampak zasedata skupni svet, ga polnita na meji poka, z mero spretnosti, ki kaže njun deljen izvor. Because I'm Worth It je kratka, nejedrnata, neizstopajoča in nezaključena entiteta – in prav zaradi tega – neprecenljiv prispevek izvajalke Copeland, ki jo poznamo kot Ingo Copeland ...