CORIKY: Coriky

CORIKY: Coriky

Recenzija izdelka
30. 6. 2020 - 19.00

Dischord Records, 2020
 

Ko-ko-ko-korona, so kokodakale že kokoši, pa ne le v naši kurji državi. Dovolj! Co-Co-Co-Coriky! Dovolj je legalnega ali fake, naravnega ali kukavičje podtaknjenega virusa, ki naj bi se spet širil. Napočil je čas za drugačen virus, za prvenec benda Coriky, katerega izdajo je vsesplošna pandemija histerije prestavila kar dvakrat. Izdaja albuma bi se morala zgoditi že marca, šele junija pa je ta zagledal svetlobo CD-laserjev in začutil ostrino gramofonskih igel. Brez ozira na nenaden zasuk razmer na planetu in ne glede na negotovo prihodnost, ki smo si jo deloma ukrojili kar sami, pa se stari feni Fugazija ne bodo pustili motiti in bodo ob zvokih nove izdaje založbe Dischord Records zagotovo zastrigli z ušesi. Mimogrede: glede na splošno psihozo, ki vlada, ne bo odveč kdaj tudi javno zavrteti kakšne plošče Bad Brains, bendovih washingtonskih someščanov, ali No Brains No Tumors domače zasedbe 2227.

Ne zamerite nostalgične sentimentalnosti recenzentu, ki je včasih godbo Minor Threata in Fugazija kot na recept vestno jemal nekajkrat na dan. Ampak tako je to, ko se vračajo legende, kar Ian MacKaye  kot eden najvidnejših in najglasnejših pionirjev ameriškega hardkor panka zagotovo je. Ob vsakem novem projektu članov Fugazija se upanje na ponovno združitev benda obudi, novi albumi pa se – hočeš nočeš – ocenjujejo skozi prizmo njihovega briljantnega predhodnega dela. Nič drugače ni niti s Coriky, bendom, ki ustvarja že skoraj pet let in je šele zdaj končno izdal svoj prvi album. 

Supergrupa? Fugazi v malem? Troglavi organizem Coriky je bend, v katerem MacKaye soustvarja z ženo Amy Farina in fugazijskim prvoborcem, basistom Joejem Lallyjem. Prva je v devetdesetih letih bobnala v The Warmers z Ianovim bratom Alecom, kasneje pa v zakonskem duu The Evens posnela tri albume. Po drugi strani se je Lally naužil italijanskega sonca in poleg nekaj prezrtih solo albumov basiral tudi v jazzy postrockovskem triu The Messthetics. Na istoimenskem albumu Corikyja, ki ga je že februarja najavil prvi singel Clean Kill, se vsi člani oklepajo svojih primarnih glasbil, vokal pa ni le v Ianovi domeni, pač pa svoj lonček pristavita tudi druga dva člana.

Coriky se s prefinjenimi posthardkor komadi najbolj približa nikoli pozabljeni instituciji Fugazi in njihovemu zadnjemu albumu iz leta 2001 The Argument – kolikor je to več kot četrt stoletja kasneje pač mogoče –, sploh takrat, ko Ian strese vokal nekdaj jeznega mladeniča. Če je bila pri The Evens v ospredju vokalna igra MacKaya in Farine, je ta zdaj oplemenitena z Lallyjevimi bas linijami, ki se iz ozadja polnokrvno pretihotapijo v srž komada. Zvočni izraz seveda ni tako agresiven kot pri zgodnjem Fugaziju – da Minor Threat sploh ne omenjamo – pač pa se vse vrti okrog osi zreli Fugazi–The Evens. Amy deluje kot varovalka, kot sidro, da barke Coriky ne odnese v bolj divje vode, kot na primer tiste, ki jih v stilu Fugazija danes še bolj burkajo bristolski Idles. In kljub temu da Ian ni več besen mladenič, kot je bil, brez zadržkov spregovori o političnih in družbenih temah. Lirično melodični Clean Kill, ki v finišu poseže po značilni Fugazijevi himničnosti in stop and go pavzah, govori o gumbih za masovno uničevanje na daljavo, ki izvršiteljem omogočajo, da ostanejo čistih rok, vendar pa mila in vode, ki bi izprala kri, nikoli ne bo zadosti. Drug lep primer družbene kritike je Inauguration Day, ki je Give Me the Cure nove generacije. Album sicer ni nastajal v senci koronavirusa ali umora Georgea Floyda, je pa zagotovo nastajal pod vplivom trumparij ameriškega predsednika Trumpa, na pol tudi našega predsednika, saj od naše marionetne miške ni kaj dosti prida – razen tega, da s pogostim čiliranjem zabava in jezi ljudstvo. »What's surprising is the expectation that we ever had a say about who'd be standing on that carpet on inauguration day.«

V komadu Have a Cup of Tea nestrpno čakaš, kdaj se bo melanholični ritem razlil v "America is just a word but I use it" komada Stacks s plate Steady Diet of Nothing zgodnjih Fugazijev. Eden od vrhuncev je vsekakor drugi singel Too Many Husbands, ki z režečimi in domiselnimi riffi še najmočneje prikliče Fugazijevega duha. Najkrajši komad BQM govori o nehumano konfuznem času gesel in zloveščih algoritmov, ki nas peljejo žejne čez vodo: "We’re eating something, but it’s not food, menu operated by algorithm leaves us wanting but not in the mood". Ko smo že pri neizogibnih primerjavah, naj dodamo še to, da ima komad Shedileebop bobnarski uvod v stilu komada Ex-spectator s Fugazijevega albuma The Argument. Album zaključi Woulda Coulda, balada nežnih tihih tahitijskih zvokov, ki bi jo lahko pripisali tudi The Breeders, bendu sester dvojčic Kim in Kelley Deal.

Skratka, Coriky je bend in album zrelih glasbenikov, ki so material pilili tako rekoč brez koncertov. Coriky ostaja mističen in igrivo lahkoten. Ni le novo poglavje Fugazija, pač pa je The Evens z dodatkom Lallyja. Ko prideta zraven še Canty in Picciotto, bo to spet Fugazi! Razpad benda nikoli ni bil uradno razglašen, pač pa je šlo le za hibernacijo. Vžigalica upanja še vedno tli.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A=(-M-P-L)/(L+E) ?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.