Quantum Natives, 2019

Heterogena gmota trendovskih tokov, ki jo v odsotnosti vsakršnega smiselnega označevalca obupano imenujemo spletno podtalje, nas s svojim vztrajnim širjenjem sili v prevpraševanje vsakršnih ambicij po smiselnih žanrskih taksonomijah. Sodobni trendovski tokovi za razliko od žanrskih pojavov preteklosti ne izvirajo iz specifičnih geografskih žarišč in niso produkt koherentnih politik ali ideologij. Vsak poskus mapiranja, zgodovinjenja in kategoriziranja teh gibanj posledično hitro izpade kot precej neuporabna ohlapna abstrakcija, ki jo v praksi začenja nadomeščati veliko učinkovitejši princip tag clouda, torej naštevanja žanrov in pridevnikov. Kombinacije trendov, do katerih prihaja znotraj odmevne komore internetnega podtalja, tako v prihodnosti verjetno ne bodo več kategorizirane s preprostimi oznakami, temveč razporejene v abstraktne kategorije s pomočjo algoritmov strojnega učenja, ki so morda edini sposobni smiselno zmapirati to vedno kompleksnejšo razsrediščeno gmoto kulturne produkcije.

Založba Quantum Natives, ki se ji posvečamo v nocojšnji tolpi bumov, na več nivojih odlično predstavlja orisano nepregledno gmotnost spletnega podtalja. Založba, sicer okoli leta 2013 spočeta v Londonu, se je do danes razširila v izrazito globalno platformo in obenem tudi v svojevrstno skupnost. Ta se poleg Evrope in Amerike v velikem delu nahaja tudi po različnih koncih vzhodne Azije, kjer v zadnjem času aktivnejši izmed vodij založbe že zadnjih nekaj let tudi živi. Kot je za dotičen segment internetne scene značilno, pa se tudi večina avtorjev založbe skriva za številnimi psevdonimi in vztraja pri anonimnosti ter negaciji ali preizpraševanju avtorstva. S tem morda želi omogočiti neokrnjeno poslušalsko izkušnjo, preprečiti tako žanrsko kot občo kategorizacijo ali pa se zgolj enostavno skriti pred pozornostjo.

Založba se povečini odločno izogiba PR tekstom in podobnim kontekstualizacijam in raje preudarno vzpostavlja svojo kriptičnost zgolj skozi edinstveno vizualno estetiko, ki deluje ohlapno povezana z danes že razmeroma razširjenim estetskim trendom, pogosto označenim za digitalen grunge. Ta združuje estetiko fantazijskih in znanstvenofantastičnih video iger, nenavadnih photoshop filtrov in umazanih barv, ter s tem na nek način negira izčiščeno in optimizirano tehno-utopično videnje digitalne sterilnosti, ki sicer prevladuje v naši hiperpovezani sedanjosti. Na konceptualni ravni pa deluje, kot da bi v digitalno želel vnesti šum, nered in umazanijo, ter s tem udomačiti in humanizirati krajino, ki smo jo prisiljeni naseljevati.

Vsaka izdaja na založbi je poleg naslovnice opremljena s svojim simbolom, ki nato funkcionira kot svojstven avatar znotraj interaktivnega virtualnega sveta njihove spletne strani. Ta je zgrajena kot fiktiven google maps zemljevid, na katerem so posamezne izdaje reprezentirane kot abstraktna geografska področja, v katera so nato umeščene ikone, preko katerih se dokopljemo do glasbe, videov ter do zastonjskega downloada, ki je omogočen za vsako izdajo.

Pri tem spletna stran kar samostojno ponuja svoj morebitni alegorični potencial. Medla prehajanja med simboličnimi geografskimi področji posamičnih izdaj dozdevno aludirajo na vedno bolj zabrisane žanrske in trendovske meje. Nemoč odzumiranja in uzrtja vse te virtualne kartografije v njeni celoti lahko razumemo kot nemoč absolutnega zapopadenja in mapiranja teh vse bolj raznolikih kulturnih pojavov. Lateralno raziskovanje, h kateremu smo s tem prisiljeni, ločeno od vsakršnih tako kronoloških kot kako drugače hierarhiziranih razporeditev, značilnih za praktično vse druge platforme, pa lahko vzporejamo z razsrediščenostjo sodobnega brskanja po kulturnih vsebinah preteklosti in sedanjosti ter vidimo kot alternativen model organizacije kulturnih vsebin v prihodnosti.

In res, založba Quantum Natives izmed večjih in opaznejših spletnih založb morda še najbolj očitno deluje kot gmotna amalgamacija sicer prezrtih in marginalnih avtorjev, ki jih lahko najdemo skozi vztrajno brskanje po soundcloudu in bandcampu. Kljub temu, da se v celoti izogiba pravzaprav vsakršnim kontekstualnim oznakam in kategoriziranjem, ter izdaja izrazito raznolik nabor muzik, pri tem vzpostavlja prepoznavno, tako zvočno kot vizualno estetiko, s čimer sama začenja prevzemati breme oznake. Morda bomo torej nekoč lahko Quantum Natives uporabljali kot skoraj žanrsko oznako, a bo pri tem na nek način označevala ravno svojstveno heterogenost.

To heterogenost založbe lahko ponazorimo na primeru njenih zadnjih treh izdaj. Prvi izmed tu izpostavljenih EP-jev je Isonautics ameriškega producenta Crown Shyness, ki v svoje razgibane sound-dizajnerske ambiente umešča najrazličnejše asociativno nabite zvoke, s katerimi vztrajno preprečuje, da bi se v nojzu vse prepogost dramatični patos lahko pretirano dolgo razvijal. Sledi mu avstralski, na Japonskem prebivajoč, producent Wa?ste, čigar siceršnja praksa post-klubskega raziskovanja se na EP-ju Living Demons morda najizraziteje usmeri k ambientalnim, nojzerskim in plunderfoničnim praksam. Vse skupaj pa zaključi še tajvanska producentka Monofee, ki med tu obravnavanimi avtorji verjetno najbolje zastopa tendence k tako imenovanemu worldbuildingu oziroma k izgradnji svetov in karakterjev, s katero se založba prav tako pogosto ukvarja.

Četudi se jim vztrajno izogibamo in preizprašujemo, si smrti žanrskih oznak danes v resnici ne znamo predstavljati; kot svojevrsten branding so pravzaprav ključne za funkcioniranje hajp mehanizmov in trendovskih tokov, s pomočjo katerih posamezne kulturne vsebine dobijo svojo družbeno funkcijo. Morda pa lahko, denimo, upamo na premik k prenovljenemu principu brandinga, pri katerem žanrska oznaka ni več v tako izrazitem odnosu s formo, ki jo označuje, temveč cilja prej na nekakšen, v primeru spletnega podtalja, denimo, medžanrsko raziskovalen etos. Pojav tovrstnih post-žanrov ali raje 'metažanrov', ki bi povečini verjetno sicer še vedno nosili oznake svojih preteklih različic, pravzaprav lahko vidimo kot zgodovinsko nujnost in kot neogibno posledico sodobne medijske krajine. A morda lahko namesto nekakšnega semantičnega kaosa pričakujemo, da se bo na ta način sprostilo nekaj prostora za heterogenizacijo raznoraznih kulturnih vsebin, ter tako morda predvidevamo zgolj pestrejšo prihodnost.