Delicate Records, 2024

Uživanje v plesni glasbi je resnična življenjska filozofija, ki pa je žal še vedno bolj del underground rave kulture kot pa komercialnih nočnih klubov, kaj šele našega vsakdana. Toda priznajmo si, da bi bil svet verjetno boljši, če bi se večkrat skupaj zbrali v množičnem plesu. Ne gre za to, da bi morali vsi uživati v določeni ali enaki vrsti plesne glasbe. Bolj gre za občutek, ko si v natrpanem prostoru, ko znoj kaplja s hrbta in s sten in se počutiš eno z množico, ki te obkroža. Premikaš se v istem ritmu in deluješ kot eno telo z enim ciljem – pozabiti na tegobe dneva, tedna ali meseca ter se preprosto prepustiti, se sprostiti in uživati v glasbi. Seveda je nemogoče odplesati grozote tega sveta, vendar je občutek, da si del nečesa tako »nesmiselnega«, nečesa, kar ne proizvaja ničesar drugega razen endorfinov, novih izkušenj in prijateljstev ter skupnega opazovanja sončnega vzhoda, nekaj, kar človeštvo nujno potrebuje. Verjetno bi skupno sproščanje ob plesu moralo imeti celo večjo družbeno vrednost v celotni sliki tega na videz brezupnega planeta.

Najnovejši album kanadske producentke D. Tiffany, Bass Philosophy, je vsekakor album, ustvarjen za plesišče. Izšel je na začetku poletja in je popoln soundtrack za prihajajoče prepotene poletne zabave na prostem, čeprav se odlično obnese tudi kot soundtrack za pospravljanje stanovanja. Sophie Sweetland, na plesišču znana kot D. Tiffany, je producentka, didžejka in elektronska glasbenica iz Vancouvra, ki je znana po svojem trancerskem tech-housu in sodelovanjih z izvajalci, kot sta Roza Terenzi in Nite Fleit, s prvo od katerih je sodelovala tudi pri prodornem skupnem albumu Edge of Innocence leta 2022. Štiri leta prej je Sweetland ustanovila podzemno založbo Planet Euphorique, ki domuje v Berlinu, svetovnem središču techna.

Glasba Sweetland je skoraj vedno bassovska in polna vplivov trancea, deep housa in electra, včasih razpršena s koščki ambienta, kar je kot nalašč za svet podzemne rave kulture. Na albumu Bass Philosophy nas popelje na sladko, z basi obteženo psihedelično potovanje skozi šest skladb, za katere se zdi, da so polne evforičnega občutka, ki ga doživimo na res dobrem rejvu. Prva skladba So Gone  album odpre s težkimi udarci in rogovi, ki se sčasoma razvijejo v katarzičen in ponavljajoči se ritem, podkrepljen s poskočnim sintetizatorskim vzorcem, ki nekoliko težjemu začetku skladbe daje skrivnosten ambientalni podton. Udarci skladbe počasi postajajo vse bolj zapleteni, v zadnjih nekaj minutah pa se v ospredje končno postavi osnovna bas linija, preden se skladba prevesi v minimalističen zaključek. Vsaka skladba je divje živa in polna detajlov, v času trajanja preide številne nepričakovane preobrazbe, pri tem pa dosledno poudarja basovske linije skladb, ki se nemoteno pojavljajo in izginjajo pod njihovimi težkimi ritmi.

Tretja skladba, katere naslov Off Our Heads and Off the Grid pove vse, se iz minimalističnega tech-stepa prelevi v glitchevski tech-house banger, poln ritmičnih bobnov, v katerem se zlahka izgubimo. Verjetno najbolj pretočna skladba albuma pa je sklepni komad Smoking in Hollywood, za katerega se zdi, da traja v neskončnost na najboljši možni način. Vzorčeni sintetizatorji z močnim značajem in vzdušjem housa iz devetdesetih let so atmosferični in funky hkrati. So popoln zaključek izjemno pozitivnega in spodbudnega albuma, ki ponovno dokazuje, da je techno ustvarjen tako za podzemlje kot za svetlobo. To je dokazala tudi D. Tiffany sama, ko je julija letos v berlinskem klubu OXI s svojim setom zaključila skoraj 24-urno zabavo barcelonskega kvir in flinta kolektiva Maricas, ki je bil afterparty letošnjega dyke marcha. V oblačnem zgodnjevečernem vzdušju kluba, v katerem so se zadrževali najbolj predani plesalci prejšnje noči in nekateri, ki so se vrnili, da bi končali, kar so začeli prejšnjo noč, je Tiffanyjin groovy techno odmeval po vrtnem, dima polnem plesišču OXI-ja. Njen set je zabavo končal z udarcem in mogočnim miksom vzorca iz skladbe Round Round skupine Sugababes iz zgodnjih dvatisočih. Občutek povezanosti med množico plesalk je bil zelo močan, kar bi verjetno pričakovali po skupnem doživljanju skoraj treh delovnih dni plesa na glasbo, ki jo obožuješ. Tiffanyjin izrazit in pozitiven zaključek je poskrbel za to, da je plesišče še lažje hitro sprejelo zvoke naslednje zabave in vzdušje novega klubskega večera, ki je za naslednjo noč in dan napolnil labirint, ki ga predstavljajo prostori OXI-ja.

Da album res stoji za ključnim principom rave kulture, kratico PLUR – peace, love, unity, and respect oziroma mir, ljubezen, skupnost in spoštovanje, pa dokazuje tudi s tem, da je ves izkupiček namenjen berlinskemu gibanju za solidarnost s Palestino in drugim organizacijam, ki neposredno pomagajo družinam, pobeglim iz Gaze. Naložba v album Bass Philosophy je plesna naložba za boljši jutri.