2018, Ghostly International

V tokratni Tolpi bomo poslušali album Three/Three, ki je ravnokar sklenil dolgometražno trilogijo Dabryja. Ta se je tako nepričakovano raztegnila čez dolgo obdobje več kot petnajstih let in njen konec morda pomeni celo upokojitev beatovskega alter ega michiganskega producenta Tadda Mullinixa, čeprav sam namiguje drugače ...

Najbolj znan projekt tega velikega fena vsega analognega - od sintov do ritem mašin - je to postal po nesreči. Ob koncu 90. let je Mullinix namreč vijačil in tipkal konglomerate slogov, od jungla do techna in IDM-ovskih ekskurzij v bolj abstraktne pa tudi čisto konkretno ritmične miljeje. In nekje na prelomu tisočletja se je lotil stranskega projekta, neke vrste poklona hiphopu, tako revolucionarnemu zvoku vzhodnoobalnega boombapa kot tudi izjemno živahni lokalni sceni tistega časa. Od prestolnice mehanizacije Detroita do obronka, periferije Ann Arbourja, od koder prihaja Mullinix, ni daleč. In v Detroitu se je takrat dogajalo veliko, govorimo o ključnem času razvoja mestnega zvoka, o času, ko je J Dilla izdal svoj prvenec Welcome 2 Detroit in se s tem sploh prelevil iz Jay Deeja v J Dillo.

Isto leto je Mullinix snoval svojo različico hiphopa, si nadel ime Dabrye in izdal ploščo One/Three. Že z naslovom prvega albuma je tako eksplicitno namignil, da bo projekt skušal zriniti do kanoniziranega umetniškega opusa treh enot. Agenda je bila tudi v vsebini, saj plošča pomeni njegov preizkus v instrumentalni formi, v obrti beatmakerstva, hkrati pa je predstavljala osnovo ali izhodišče, odskočno desko za potencialna sodelovanja z emsiji v prihodnosti. Početje ni ostalo neopaženo. Zelo poenostavljeno povedano: minimalistična združitev dveh svetov, zvoka plesne elektronike in swinga, metričnih nians hiphopa je zanetila pravo malo revolucijo. Med feni, ki so hitro zastrigli z ušesi, najdemo na primer Prefusa 73 oziroma Scotta Herrena, ki je Dabryja umestil nekam med Jaya Deeja in dvojec Autechre. Kasneje je bilo zapisano, da Dabrye predstavlja vez, kontinuiteto med Jayem Deejem in Flying Lotusom. Zaradi tega albuma Dabryja name dropajo praktično vsi producenti scene beatov, saj velja za enega njenih ključnih začetkov. Prav nič slabo za stranski projekt.

Pripravljalna dela prvenca so se izkazala za pravilno naložbo, saj že na drugem, leta 2006 izdanem albumu Two/Three slišimo kup gostujočih raperjev. V bistvu gre za projekt featuringov, na praktično vsakem komadu rime pljuva drug emsi in lista je precej impresivna. Wildchild, Jay Dee, Phat Kat, Guilty Simpson, Doom, AG ... Plošča ne pomeni le vrhunca projekta Dabrye, ampak pomeni eno prelomnic scene beatov in neodvisnega hiphopa sploh.

In potem se dolga leta ni zgodilo nič. Mullinix se je posvetil svojim drugim, bolj tehnoidnim in electro projektom JTC in Charles Manier. Dabrye je obtičal na polici in nabiral prah. Ko se je že zdelo, da tretje plošče sploh ne bomo dobili, pa je konec lanskega leta le odjeknila konkretna napoved, prvi singel The Appetite s sanjskim gostovanjem emsijev Roca Marciana, Dannyja Browna in Quelle Chrisa.

Three/Three formalno nadaljuje s formatom drugega albuma Two/Three: suvereni Mullinix s prsti na produkcijski podstati in kup gostujočih emsijev na mikrofonu, od katerih jih je kar nekaj povratnikov. Tu so detroitski lokalci Quelle Chris, Phat Kat, Guilty Simpson, Danny Brown in tu so vešči mojstri Jonwayne, Ghostface Killah, DOOM, Dudley Perkins in mojstrica Georgia Anne Muldrow. Na papirju zares osupljiva druščina pa rahlo razočara. Z odliko se odreže le peščica, poleg druščine s prve singlice naj izpostavimo Jonwayna. Prevečkrat pa posnetki zvenijo kot klasična spletna sodelovanja, ko raper dobi beat in čez njega na hitro rutinsko odpljuva svojih šestnajst barov. Razočara tudi sodelovanje z Mullinixovim someščanom Shigetom, (pre)vesel posnetek Sunset, ki obvisi v limbu demo nedokončanosti.

Ne le (per)formativno, ampak tudi zvočno Three/Three po eni plati povsem sovpada s predhodnim albumom, saj Dabrye še zmeraj stavi na nekvantizirane bobne ročne izdelave in čisto samojsvojega swinga. Stavi tudi na hladne in mastne synth linije, s katerimi gradi ne ravno mračne, a udarniško resne in čudaške atmosfere. Stavi na minimalizem semplov. Na zunajmodnost. A po drugi strani slišimo tudi kar nekaj razlik. Nekateri aranžmaji so kompleksnejši, chopi pravilnejši, bolj šolski, predvsem pa je očiten obrat k bolj prijaznemu. Več slišimo tople melodike, celo kančka novega soula, ki se ga je morda nalezel od lokalnega mojstra in prijatelja Waajeeda. In prav ti nežnejši deli mullinovec malce razredčijo, saj nadomestijo del tiste čarobne izkrivljenosti in zrnate čudnosti, ki je ena glavnih odlik Dabryjevega sloga.

Sicer ta mešanica posnetkov, ki zvenijo, kot da so bili posneti v času vrhunca aktivnosti in aktualnosti Mullinexovega paradnega projekta, in posnetkov, ki zvenijo apgrejdano, apdejtano in bolj milozvočno, ni naključna. Dejansko so nekateri posnetki nastali že pred dvanajstimi leti, drugi pred šestimi, večina pa v zadnjih treh. In morda prav zaradi te komponente kompiliranja, dejstva, da je album na nek način zbirka, ki je nastajala več kot desetletje, plošče Three/Three ne krasi naboj, kompaktnost ali ostrina prvih dveh delov trilogije. Daleč najbolj izstopa kar prva singlica The Appetite, nesporni vrhunec plate, ki se bo sicer z lahkoto odrezala kot eden založniških vrhuncev neodvisnega hiphopa letošnjega leta. Dabrye je pač s prvima ploščama letvico postavil izjemno visoko, nekam v območje rekorda. A obljubo je izpolnil, trilogija je končana, z njo pa simbolično lahko dokončno zakoličimo tudi konec določenega obdobja na sceni beatov. Obdobja razburljivosti, nepričakovanih obratov in (navideznega) občutka skupnosti.