Danny Brown: Quaranta

Recenzija izdelka
7. 12. 2023 - 19.00

Warp Records, 2023

 

Mar veste, kva prav Danny¿
 / 21. 10. 2019

Tudi če si odraščal v tetini hiši, dilal, ropal in postopal, zrasel na detroitskih opustošenih ulicah in jih prerasel, tudi če si bil veliki gangsta, včasih zavit v sloje ironije, včasih pa preveč realen, tudi če si žural po Evropi, zmagal droge, zbil depresijo in če ti je čisto zares vseeno: postaral se boš, kot so se postarali vsi, s katerimi si zlimal prvi beat, potegnil prvi dim in posnel prvi flow. Kupoval boš pamperse in postal eksistencialen – ampak samo če si večni čudak, inovator in samosvoja legenda Danny Brown, se boš postaral z dvoletno zamudo. Plata z naslovom Quaranta oziroma štirideset, s katero Detroitčan beleži svoj prestop v srednja leta, je namreč zaradi založbenega sranja pri Warpu izšla šele novembra letos. 

Detroitski mojster tragičnih korenin in vreščečega grla je bil letos kar zaposlen; v sodelovanju z JPEGMafio je marca v svet poslal eno najboljših in najbolj odpuljenih plat, Scaring The Hoes, ki se je skupaj z njenim DLC Packom kuhala dolgi dve leti. Quaranta je nastajala v istem obdobju, torej cirka leta 2021, ko je Brown dopolnil okroglo štiridesetletnico. Z obstojem plate v povojih, ki se je kasneje žal znašla v založbenih vicah, je fene dražil že leta 2020. Takrat je bil ploščin prvotni naziv še XXXX – za še en iks več iksov kot na prelomnem XXX, izdanem ob Dannyjevi tridesetletnici. Še preden pade prvi beat, je tako jasno, da bo opevano vse, zaradi česar je do štirih iksov Danny sploh lahko prilezel.

Svojo precizno konstruirano pojavo uličnega kameleona je Brown zvesto gojil od začetka, ki sega v prelom prejšnjega desetletja. Večstranskost njegove persone sestavljajo različna izkustva, ki vključujejo tako tegobe ulice kot žurerski razvrat. A temu navidez nedotakljivemu, drogeraškemu in perverznemu manijaku nikdar ni manjkal tisti drobni košček samorefleksije – tako na XXX kot tudi na desetletje starem založniškem prvencu Old se je stalno briljantni Danny od obilice zlajnanih komedijantov in pozerskih pištoljerov ločil s svobodnjaštvom, ki pritiče le človeku, ki še predobro pozna dinamike vseh svojih pregreh. Zaciklan med drogo in odvajanjem, med seksualno avanturo in osamljenostjo – umetniška sla pretepenca iz Detroita se ni nikdar zadovoljila s krevsanjem na plesišču prežvečenih motivov, kar je potrdil z uglasbitvijo svojega introspektivnega pekla na Atrocity Exhibition leta 2016, pa navsezadnje tudi s sicer nekam bolj utesenjenim Uknowhatimsayin? leta 2019. 

Tisti novi novi Danny, ta, ki ga poslušamo letos, se je v bistvu rodil med karanteno, osiromašen po finančno-semplasti katastrofi plošče Atrocity Exhibition in popolnoma scvrt od kombinacije spletnih vrtiljakov mikrokulturnih beznic in neskončnega paktiranja z nabirko osebnih hudičev. Štirideseta ga niso zgolj prisilno streznila: posedla so ga na stol, ga sklofutala in mu dala vedeti, da je čas za zresnitev, oprano ironije in pretenzije. Quaranta namreč predstavlja Dannyjevo doslej najglobljo resničnost, kombinat vseh njegovih ran in vse bolečine, strašljiv obrat stran od prepotentnega klovnaštva in kaotične razpetosti med dobrim in zlim, ki je zaznamovalo njegovo preteklo ustvarjalno desetletje. Po njegovih lastnih besedah je nova plata praktično njegova zapuščina – muzika, ki bi jo prepustil svetu, če na licu mesta premine. 

Three stacks' no stacks all flutes and ambient
 / 22. 11. 2023

V odgovoru na eksistencialna vprašanja življenja, vesolja in sploh vsega se Danny Brown, za razliko od denimo svežega Andréja 3000-a, še vedno oklepa hiphoperskih okvirov. Toda nekatere spremembe so kljub temu očitne: na Quaranti po ušesih takoj useka Dannyjev glas, ki je zanj neznačilno sproščen, nizek in mestoma skorajda prisilno uspavan. Že ta preprosta, a takoj opazna modifikacija naznani Dannyjev celosten premik v smeri neke vrste metadoživljaja, ločenega od njegove razdvojene ulične persone. Rap mu je izpolnil vse sanje, tako tiste otroške, najradostnejše, kot tudi demonske, izprijene in ogabne – tiste, ki so prišle kasneje, tiste, ki si jih najbrž brez rapa nikdar ne bi želel. Čemu pri dvainštiridesetih sploh rine dalje? Brown si v uvodnem štiklu odgovori sam: bought the ticket, take the ride – rap je edina odrešitev. 

Z izjemo otvoritvenega štikla se resnejšim temam Danny posveča na drugi polovici plošče. Prva polovica je namreč večinoma namenjena produkcijskenu amalgamiranju različnih tematik in vplivov, s katerimi se je Danny srečal v zadnjih letih. Resne zadeve nastopijo s komadom Y.B.P. oziroma Young, Black and Poor, v katerem Danny v navezi s fantastičnim Bruiserjem Wolfom raziskuje travmatična otroštva. Sledi evfemistična skladba Jenn's Terrific Vacation, v kateri Brown čez briljantno, eklektično podlago izpod prstov džezista Kasse Overalla opeva uničujoče učinke gentrifikacije, ki mlade črnske družine Detroita dobesedno meče na cesto. Sledi čustvena bomba, skladba Down With It, ki opisuje razsutje raperjevega dolgoletnega razmerja, na katerem so leta vzajemnega varanja in alkoholizma žal pustila uničujoč pečat. S podobno retrospektivno tematiko nadaljuje tudi v štiklu Celibate, v katerem svoje linije pridoda newyorški rimoklepač MIKE. Brown v komadu rapa o svoji umazani dilerski preteklosti in s tem povezanim svojevrstnim celibatom, za katerega se je odločil marca letos, ko je stopil na pot boja z odvisnostjo.

Navdušujoče bizaren četrti LP detroitskega rapperja
 / 20. 10. 2016

Brownova briljantna Quaranta poslušalcu razkaže resnično fleksibilnost poetove raztegljivosti, ki se tokrat dotakne njegovih najintimnejših sfer. Inovativni produkcijski prijemi, s katerimi v značilni maniri stopa po robovih hiphopovske prakse, sicer Dannyja morda narišejo v paradoksalno zastareli luči. Toda čeprav v ušesa še vedno ujamemo drobce tistega dolgolasega ekscentrika, ki venomer išče navdušujočo čudaškost in čigar bizarnost smo še spomladi ujeli v navezi z odpadniškim Peggyjem, je poslušalcu hitro jasno, da posluša serious shit v obliki najgloblje izpovedi. S Quaranto Brown brezkompromisno razkazuje svojo negotovost, ki sicer že diši po krizi srednjih let, a uspe s klasičnim, izklesanim flowom vseeno zadovoljiti vsakega sladokusca. Rap a young man game, and ya missed ya mark. Kdo ti je to rekel, Danny? Ne se sekirat, dobro ti gre. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness