So Recordings, 2024

Privlačnost subkultur in glasbe, ki jo te subkulture bodisi poslušajo bodisi same ustvarjajo, vsak dan sproducira nove gmote prišlekov oziroma pozerjev, kot jim kdaj rečemo. Toda nekemu gibanju se oseba ne more kar tako pripeti, tudi njegovi začetki niso bili spontana odločitev, temveč neizogibna posledica vpliva iz okolja. Skratka, človek se mora v subkulturo roditi oziroma v njej odraščati in se skupaj z njo oblikovati. V nasprotnem primeru ga bodo izvirniki temeljito prevohali in sprejeli le, ko se bo dodobra dokazal, kot pri ritualu za vstop v nekakšno etnično skupnost. 

Nosove vihamo že, ko se frizura osebe in majica benda, ki jo nosi, nekako ne skladata. Na podoben način pri bendih samih opazujemo, kaj glasbeniki govorijo na odru in kaj, ko stopijo z njega. Prišleki na britanski postpunk sceni so v našem primeru Deadletter, zasedba, ki v določeni obliki obstaja že deset let, a skladbe izdaja nekje od začetka pandemije, torej od leta 2020. Bend, ki izhaja iz Yorkshira, sedaj v popolni, šestčlanski zasedbi ustvarja in živi v Londonu, prvenec Hysterical Strength pa je sproduciral z Jimom Abbissom. Njegove usluge so za zasedbo, ki se šele uveljavlja, precejšen privilegij in že na tem mestu bi radi izvlekli svoj punk-o-meter. 

Punk kot tudi postpunk slovita po tem, da si kot žanra utirata pot z izvirnim ali pa neznačilnim pristopom k glasbi. Zato nekoliko bode v oči dejstvo, da postpunk zasedbo že pri prvem albumu kroti producent, ki je bil ključni akter pri velikanih industrije, kot so Arctic Monkeys, The Kooks in celo Adele. Da so Deadletter pristali v njegovem studiu, je po nonšalantnih besedah članov posledica naključij in poznanstev, torej slučaj. Album ima zaradi tega sodelovanja zelo spoliran, profesionalen značaj, hkrati pa mu primanjkuje surovost, ki je za punk in njegove odvode najbolj značilna. Bend svojega zvoka k sreči ni bil primoran kaj dosti spremeniti, se je pa na projekt zapisalo odmevno ime, ki bo mogoče obrnilo nekaj več glav.

Kot pravi bend sam, je album predstavitev razvoja njihovega zvoka, vendar težko govorimo o opaznem odmiku, zasuku ali razvoju od skladb, ki jih slišimo na EP-juHeat! izpred dveh let. Najbolj se lahko naslonimo na dejstvo, da je saksofon postal stalnica zvočnega arzenala in da se bend ne spogleduje z eksperimentacijo v elektronski glasbi, temveč se oklepa surove moči inštrumentov samih in minimalizma zvočnih učinkov.

Glasbeniki morajo biti zelo pozorni na grajenje oziroma kompozicijo skladb, ker dinamičnost, ki bi izhajala iz zvočnih metamorfoz, pač ni mogoča. Odlično se denimo izkažejo v skladbi Deus Ex Machina, prvi komad Credit To Treason pa je dober primer, kako se bendu včasih zatakne prav pri kompoziciji. Uvodna skladba je najdaljša na plošči, a je takšna brez pravega razloga. Zadnji del preraste v ponavljanje in ustvarjanje hrupa, ki načeloma ni značilen za preostanek skladb s te plošče, niti za bend sam. 

Prepoznavna značilnost oziroma privlačnost zasedbe je prej v tem, da ob standardni zasedbi vokala, basa, kitar in bobnov skladbe barvajo toni saksofona. Ta služi zlasti grajenju harmonij in ustvarjanju melodij samih, s katerimi se vokalist ne poigrava rad. Saksofon reže skozi nasičene inštrumentale, zvoku pa neizogibno vdihne tudi občutek prefinjenosti in žarek jazza, ki je za postpunk vse prej kot značilen, za primer tega pa lahko izpostavimo skladbo Practise Whilst You Preach. Poleg tega se velik del privlačnosti skladb skriva v zelo trdni ritmični osnovi, ki jo ustvarjata bobnar Alfie Husband in predvsem basist George Ullyott, to sinergijo pa lahko najbolj začutimo v komadih Relieved in Mother. Medtem ko je ritem bobnov večinoma statičen, se bas svobodneje sprehaja med ritmičnimi vzorci in polni vrzeli, ki jih le redko pušča baterija. 

Kitari v rokah Willa Kinga in Sam Jones delo opravita korektno, kot šibek člen bi lahko izpostavili le vokalista, ki razen karakterističnega gotskega globoko resnega glasu k energiji benda ne prispeva veliko. Producent albuma je moral zato kar nekajkrat uporabiti stari trik navijanja predojačevalca, da je v rohnenje vokalista umetno vnesel nekaj naboja. Nekako se ne moremo otresti občutka, da so želeli doseči izvedbeni nivo surovejših Shame ali Idles, toda tako kot v besedilih je tudi v vokalu več kot očitna elegantna umirjenost napletanja zgodbe in deklamiranja v stilu Nicka Cavea. Zlahka si predstavljamo, da bi besede vokalista Zaca Lawrenca bolj udarile, če bi si pred usta nastavil megafon, toda bolj kot kričač se je do zdaj izkazal za prefinjenega pripovedovalca.

Po občutku sodeč se Deadletter borijo z madežem prefinjenosti, ki na punk sceni kakopak bode v oči, še bolj pa to izstopa pri novincih. V intervjujih zasedba odkrito govori o željah po komercialnem uspehu, finančni stabilnosti, velikih odrih, udobju, ki ga je bila deležna, ko je nastopila na zasebni zabavi prestižne znamke Celine v Parizu, kot enega svojih idolov pa navaja denimo Willama S. Borroughsa. V nobenem pogledu torej ne gre za pretirano punkerska hrepenenja. Je pa res, da jih težko obtožimo česarkoli, če si želijo le živeti od svoje glasbe, a vendarle upamo, da se ta smrad obupa do naslednje skladbe razkadi.