Nuclear Blast, 2022

Poljaki Decapitated so skupaj z nemškimi Necrophagist nekje na začetku tega stoletja z albumoma Nihility in Epitaph postavili nove standarde v kompleksnem in brutalnem death metalu. A v nekaj letih so Necrophagist prenehali delovati, medtem pa so Decapitated v tehničnosti šli še korak naprej s ploščo Organic Hallucinosis, ki je izšla leta 2006. Nato je poljsko zasedbo na turneji novembra 2007 ustavila prometna nesreča, v kateri je življenje izgubil bobnar Witold »Vitek« Kiełtyka, vokalist Adrian »Kovan« Kowanek pa je preživel s težkimi poškodbami in ga posledično ni več v bendu. Kitarist Wacław »Vogg« Kiełtyka, brat pokojnega Vitka, je z novo zasedbo, v kateri je danes od starih članov poleg njega prisoten le še vokalist Rafał »Rasta« Piotrowski, našel inspiracijo v bolečini in kljub vsem pomislekom ponovno oživel projekt, ki je svet leta 2011 presenetil z albumom Carnival Is Forever. Do maja letos so izdali še dve odlični plati, ki pa ju bomo iz te zgodbe namerno izpustili, saj se najnovejši album zasedbe Decapitated, Cancer Culture, ponovno rojeva iz tragedije, glasbeno pa se popolnoma navezuje na tri prej omenjene plošče.

Cancer Culture je odgovor na svetovno pandemijo koronavirusa ter na pekel, ki ga je zasedba štiri mesece preživljala v ameriškem priporu – obtoženi so bili ugrabitve in posilstva v ameriškem mestu Spokane v zvezni državi Washington. Doživeli so takojšnje internetno preganjanje, tudi med metalsko javnostjo, omenimo pa še to, da je šlo za štiri razmeroma mlade Poljake v ameriškem zaporu; vsi pa vemo, da to v nobenem pogledu ni prijetno okolje za čakanje na oprostitev ali obsodbo. Člani benda so bili oproščeni vseh obtožb, a so posledice ostale, saj so predvsem v Evropi vztrajno odpovedovali njihove koncerte, to pa se je spremenilo šele pred kratkim. Kot nekoč se je bilo treba ponovno dvigniti nad vse izzive, ki jih pošilja usoda, zato so posneli album, ki je v obsežni diskografiji Decapitated eden najbolj agresivnih.

Plošča je dolga 37 minut ter ponuja 9 pesmi in intro, skupni imenovalec pa so izjemno hitri bobnarski ritmi in ubijalski death metal riffi, ki pa se tokrat močno spogledujejo z melodičnostjo. Groova, kot smo ga poznali na prejšnjih dveh albumih, Blood Mantra in Anticult, je tokrat izjemno malo. Površnega poslušalca bi znal na trenutke odvračati predvsem res hiter in občasno celo rahlo monoton prevladujoč bobnarski tempo, a trenutni bobnar angleškega rodu, James Stewart, potem v posameznih pasažah pokaže toliko inovacij, da vam je jasno, da lahko parira najboljšim tehničarjem danes. A moč izdaje ne leži toliko v bobnih, čeprav so ti prav pri Decapitated velikokrat v ospredju, kot v Voggovih kitarskih prijemih.

Vogg je v nekem intervjuju izjavil, da je čas koronakrize izkoristil za napredovanje na kitarskem področju in za vse večje vključevanje melodičnih delov. Ta svojevrstna melodičnost naredi plato toliko bolj pretresljivo, ne pa nežno, kar odlično kažeta zadnja dva komada, Hours As Battlegrounds, ki v vseh pogledih spominja na naslovni komad albuma Carnival Is Forever, ter Last Supper, ki ga odpre odličen riff. Po drugi strani pa melodičnost zasedba jemlje tudi iz drugih ekstremnih žanrov, recimo black metala, kot kaže pesem Just A Cigarette. Seveda ne moremo mimo jasnega vpliva kasnejše Pantere v najkrajši skladbi v diskografiji Decapitated, Locked, ki se kaže v psihotiki vodilnega riffa. Še to: sam komad traja manj kot dve minuti. Prav tako ne moremo mimo klasičnega riffovskega »štopanja« v naslovnem komadu plošče, potem je tu še čisti thrash poklon v pesmi No Cure. Poleg tega moč melodičnosti ponujata še gostujoča vokalista – to sta Tatiana Shmayluk iz zasedbe Jinjer, ki gostuje v pesmi Hello Death, ter Robb Flynn iz Machine Head, ki popestri pesem Iconoclast. Slednja je verjetno edina skladba na albumu, ki poleg izrazite melodičnosti kot glavno orožje uporabi tudi groove, s katerim nas spomni na prejšnja albuma Blood Mantra in Anticult.

Besedila na albumu je, kot na albumu Carnival Is Forever, ponovno napisal Jarek Szubrycht, vrtijo pa se okrog lockdowna, teorij zarot, kulture kenslanja, internetnih križarskih vojn, notranjih bojev in še česa. Za tak žanr so precej nenavadno napisana, na trenutke znatno otroško igriva, a toliko bolj neposredna in pretresljiva. In ves srd, žolč, žalost in tako dalje odlično izpljuva vokalist Rasta, ki tokrat zveni bolj brutalno kot kadarkoli prej.

Plata traja slabih štirideset minut, a tega ni moč opaziti, saj je intenzivna in zelo dinamična, pa čeprav dostikrat le v podrobnostih. A prav v tem je njen čar, in kot že v preteklosti so Decapitated iz trpljenja potegnili najboljše ter se vrnili močnejši kot kadarkoli.