Modern Love, 2012

Angleška založba Modern Love od začetka novega tisočletja razveseljuje s svojimi izdajami, v zadnjih letih pa je povsem upravičeno deležna vse večje pozornosti. Zaslugo za to gre pripisati tudi dvojcu Demdike Stare, ki ga sestavljata Sean Canty in Miles Whittaker, ki sta veliko večino plošč izdala pod njenim okriljem. Slednji pa je pod streho Modern Love pred nekaj leti pod imenom Millie & Andrea povil tudi tri single s še enim od protagonistov te založbe, Andyjem Stottom. V letošnjem letu je izšel peti album Demdike Stare, ki sta ga naslovila 'Elemental' in ki smiselno nadaljuje zgodbo, ki sta jo pričela plesti pred tremi leti.

Četudi je morda slogovna oznaka »witch house«, ki se pojavlja v zadnjem času, rahlo za lase privlečena, sta fanta dejansko delno tudi sama pripomogla k temu. Nenazadnje že s samim imenom, ki sta si ga nadela, saj se je kot Demdike v zgodovino namreč zapisala Angležinja, ki so jo v razvpitem primeru v 17. stoletju obtožili čarovništva. Hkrati pa ne gre spregledati njunega spogledovanja s temami čarovništva, smrti, duhov, ki je dodobra razvidno tudi iz naslovov plošč in tudi samih komadov. Tako je na primer naslov enega izmed albumov 'Liberation Through Hearing' naslov knjige, ki jo na Zahodu bolje poznamo kot Tibetanska knjiga mrtvih. Prav tako pa se naslov komada 'Bardo Thodol' z istega albuma nanaša prav na isto knjigo. Če navržemo še par naslovov, ki namigujejo na temačnejše sfere - 'Forest of Evil' ali na primer 'Ghostly Hardware', z novega albuma pa 'Mephisto's Lament' in 'We Have Already Died'.  

Pred dvema letoma sta Demdike Stare izdala triptih, sestavljen iz naslednjih albumov: že prej omenjenih 'Forest of Evil' in 'Liberation Through Hearing' ter 'Voices of Dust', ki so leto kasneje izšli kot kompilacija, preprosto naslovljena 'Tryptych'. Zanimivo naključje pa je, da si je najbrž najbolj znan slovenski triptih - torej Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler - protagonistko sposodil pri Tavčarjevi Visoški kroniki, kjer je ta obtožena čarovništva. Šeligova Agata pa je prav tako žrtev, le da je prestavljena v novejši čas in zamišljena kot žrtev sodobnosti, posledic razvoja tehnologije, alienacije in kar je še teh pojmov, ki gredo z roko v roki. Na tem mestu pa omenimo še dejstvo, da je bilo tudi Tavčarjevo delo zamišljeno kot triptih, vendar je uresničen le prvi del. In ravno tole umeščanje čarovništva, duhov, sfer drugih ali vzporednih svetov v sodobnost je nekoliko obskurna domena ustvarjanja dotičnega dvojca.

Slogovno gre njune izdelke še najbolj smiselno opredeliti kot temačni ambient ali drone, ki se spogleduje z industrialom in zadubiranim technom. Značilno pa je njuno igranje s sampli, predvsem njihovo maličenje do nerazpoznavnosti, skorajda vedno pa z aktivno grozečim ali pasivno paranoičnim prizvenom. Gre za nekakšno smukanje po temnih, skritih oziroma vzporednih hodnikih, za že skorajda okultne zvočne izdelke. Album 'Elemental' prinaša osemnajst komadov in nanese nekaj manj kot dve polni uri precej raznolikega glasbenega izrazja, s čimer pa vendar ne izgublja na konsistentnosti zgodbe. Najbrž bi bilo zgrešeno trditi, da se Whittaker in Canty navdihujeta pri določenih zvrsteh, recimo pri industrialu svojih sonarodnjakov. Lahko gre le za dejstvo, da se vsi napajajo pri istem viru - pač pri temačnejši strani sodobnega sveta, ki nas na nek način povezuje s svetovi, ki so v svojem času veljali za sodobne in katerih lovke segajo vse do danes, četudi niso opazne na sami površini.