DEMOLITION GROUP: Zlagano sonce

Sintetic Production, 2015

“Domovina, varuh moj, slab si gospodar, a vseeno rad te imam, slab sem tudi jaz”!

Promocija nove plošče bo natanko čez en teden na koncertu v Kinu Šiška, pravijo po prestolnici zalepljeni gigantski plakati zamaskiranih, Tolpa bumov pa tokrat zopet gosti tolpo staroselcev domače underground scene Demolition Group. Ti vsekakor niso anonimneži, saj elitna enota izvaja desant na alter bunker klube že dobrih 30 let, natančneje že od 1982, ko so bila siva osemdeseta zlati časi za takšne in drugačne gastrbajtrse. Eni so se pisali z velikim G, rasli ob Krki in se razrasli na več frakcij, med njimi tudi na Demolition Group, drugi pa so šli čez mejo s trebuhom za kruhom, v kar so žal vse pogosteje pahnjene tudi nove odraščajoče generacije. S socialno problematiko, predvsem s požeruštvom prenažrtih in anemičnostjo množic, je prežeta tudi nova dolgometražna plošča Zlagáno sonce, nov doprinos sceni iz Posavja, ki je od nekdaj veljalo za vinorodno, travorodno in bendorodno območje. Nek vpliv na ideje ima verjetno tudi nuklearka. Če nič drugega, rastejo okoli nje največje  jagode in jabolka daleč naokoli.

Od leta 2011 se je Planet starcev vrtel na naših playerjih, njegovi sateliti pa na mnogih koncertih, kjer so napiti popadali tudi kakšni omamljeni meteoriti. Brez bojazni, da bi se stopíle, so noge drznih starcev stópile še na sonce. Pod njim, nekdaj svobodnim, smo se enakomerno greli vsi, danes pa se pod zlagánim soncem vse več ljudi greje z vročim krompirjem, ki gre iz rok v roke, namesto da bi končal v praznem želodcu, medtem ko na drugi strani obstajajo pacienti, ki jim naravni žarki ne zadostujejo, ampak iščejo dodano vrednost v solarijih. Nekateri so pač bolj enakopravni. Nekateri si pač več upajo. Ne le pod krinko mraka, ampak že kar podnevi, pred očmi, ki so odprte, a v strahu boječe in vdane. Čedalje bolj drzni so in brez občutka slabe vesti, da jim bodo slabe vesti kakorkoli škodovale. In več mej kot bodo nekontrolirano prestopili, dlje bodo hoteli. Kamen na kamen palača, vse tanjša pa naša pogača in vse z blagoslovom skupnosti, ki žal še nima tiste skupinske zavesti, da je treba narediti kaj konkretnejšega od slabokrvnega bolščanja v dokaze o lopovščinah. Ulice so prazne, gospodar se je prelevil v slabega gospodarja, neoliberalizem enega odstotka pa vihti bič. A še je luč na koncu tunela, še je žarek upanja. Proti pasivnosti sta cepljena tako celoten album Zlagáno sonce kot eden udarnejših komadov, punkoidni 99, ki pozivata na ukrepanje: “Za nas jutri se dani, le nekaj samo je vas, zakaj bi bilo nas strah!!!”

Zlagáno sonce je komad po komad zlágano v Samoborski Podmornici, od koder je na površje priplaval tipičen novodobni izdelek Demolition Group, ki je v zadnjih letih preživela nekaj kadrovskih sprememb. Ena bolj tektonskih je odhod kitarista Fifnje, ki ga je zamenjal Matija Lapuh, član mlade garde, kamor spada tudi ritem sekcija Gregl Brothers. Zlagáno sonce je popolnoma konkreten rockerski album, kakršnega smo pričakovali od benda, a če mu je kje iskati dlako v jajcu, je to v pomanjkanju neregularnih prijemov in nepredvidljivosti, ker ga to približuje  mainstreamu. Kršenje pravil, več krvave surovosti, kakšna distorzija in zapacanost, več takšnih trenutkov, kot je uvod v temačno ritualni komad Zlagáno sonce ali Intro, ki se oksimoronsko nahaja na koncu in sugerira play it again ali nov optimistični začetek, bi zmes napravili pravo salso picante.  Gruvajoč Kapital, o katerem so v zadnjih časih spregovorili tudi Borghesia in Damir Avdić, ter Lažje je imeti psa, ki odpirata album, sta komada, ki ohranjata stike s Planetom starcev. Sledijo lažje prebavljivi baladni komadi, je pa Zlagáno sonce album, ki močneje pronica pod kožo z vsakim vnovičnim poslušanjem. Nanj bodo tripali tako rockerji kot metalci, tako pankerji kot elektroniki šibkega toka v elektro funk instrumentalu bratov Pegam, Funkscape Sintetic Liquid recimo, ki se še najbolj približa prvinskemu izrazu Demolition Group iz osemdesetih.

Kakorkoli, žejnega čez vodo te ne bodo prepeljali. Predvsem na koncertih, kjer so vedno v top formi in ti zagotavljajo ne gram, ampak tono Japancev, več dolgih kot sladkih sanj, dež z več kapljami. Zlagáno sonce je spržilo vse razen ene, ki se predstavlja tudi čez mejo v hrvaščini, ki je bila nekoč zaradi večjega jugo trga nuja, Friškemu pa nikoli ne tuja, saj se je na momente v njej celo bolje razpel. Njegova besedila znova dokazujejo, da se za karoserijo socialne angažiranosti skriva tudi nežna pesniška duša. Zaradi funkoidnosti in pihalnih izsekov na nekaj komadih nas zanesejo na Pot v raj, drugi album Gastrbajtrsov. Ležeren tempo se tipično stopnjuje in po nekaj minutah naenkrat vzdigne v odličen hard refren. Več prostora je dobil Joc na saxu, predvsem v otožnem baladnem izrazu, čeprav so njegovo najmočnejše orožje kratki, odsekani, sfuzlani jazzcore izdihi. A kolikor ušes, toliko subjektivnosti. Svojo si boste izoblikovali po poslušanju.