Loma Vista Recordings, 2024

Slabo desetletje in pol mineva od trenutka, ko je SpaceGhostPurrp, čislana, skoraj očetovska figura floridskega hiphop kolektiva Raider Klan, v skupino povabil takrat še neuveljavljenega srednješolskega mulca Denzela Curryja. Mladenič se je tedaj pravkar podpisal pod debitantski mikstejp King Remembered Underground Tape 1991–1995, v okviru Raider Klana pa je kmalu za tem izdal še svoj prebojni King of the Mischievous South Vol. 1 s podnaslovom Underground tape 1996. Etos nostalgičnih frocev iz Raider Klana je temeljil na legendarnem zvoku memfiškega gangsterskega rapa, z močnim poudarkom na temačnih motivih in abrazivnih bitih v slogu Three 6 Mafie. Skratka, šlo je za morilsko težak zvok, ki ga je suvereno uporabljal tudi komaj šestnajstletni Curry.

Dobro desetletje kasneje se je SpaceGhostPurrpu odpeljalo, Raider Klan so razpadli, Denzel pa ima pod pasom šest studijskih albumov in nešteta koketiranja z mainstreamom. Od trapersko obarvanega TA13OO do predlanske štorije Melt My Eyez See Your Future. Denzel Curry je vse od svojega izvornega preboja na sceno dalje nenehno dokazoval svojo umetniško vsestranskost, izklesan flow in producentsko žilico. Iz internetnega mikrokozmosa floridskega podtalja se je uspel prebiti na svetovne odre vseh vrst in velikosti – lani smo ga denimo ujeli tudi na hardkor festivalu Outbreak v Manchestru, kjer je na vrhuncu svojega nastopa pred večtisočglavo množico na oder povabil kultno ikono, Lil Ugly Manea. Skupaj sta odrapala komad Twistin', ki je leta 2012 odmeval na mikstejpu The King Of The Mischievous South Vol. 1 in ki je Curryja izpostavil na zemljevidu južnjaškega podtalja. Skozi očala retrospektive se zdi, kot da je njun nastop napovedal Curryjev povratek h koreninam, kajti kralj objestnega, nagajivega juga se je vrnil in tukaj je Volume 2.

King Of The Mischievous South Vol. 2 je surov, neposreden in udrihajoč mikstejp, obvezno ovenčan s celo vrsto gostovanj, ki plato krasijo v slogu preteklega desetletja: od nekam komične uvrstitve 2 Chainza do bolj tematskih obiskov Ski Mask the Slump Goda in A$AP Rockyja. Album na tej točki slogovno diši nekam mešano na žaru – takoj je jasno, da kraljevi povratek ne poteka v znamenju veličastnih konceptov ali dramskih trikotnikov, ki bi bili repriza predlanske plošče Melt My Eyez See Your Future. Ko uvodni efekt kasetnika spremlja shoutoutanje Memphisa, vemo, kam pes taco moli – v ušesih imamo šus, enosmerno vstopnico v deželo uličnega nasilja, kičastih grozljivk, hardkoraškega nastopaštva in železno trdnih beatov.

Čeprav je Denzel Curry mojster pesmopistva, samorefleksije in igre perspektiv, s čimer se ni le povzpel v vrhove podtalja, temveč se je tam tudi obdržal – mu, roko na srce, gredo tudi bengerji prekleto dobro od rok. Kralj z juga dokazuje, da ne potrebuje idealizma, temveč ga uporablja po mili volji. Njegovemu visočanstvu povsem zadošča tudi preprosta osnova: brutalen sample, nabijajoč traperski beat in enostaven refren. Če je na prvi inačici mikstejpa manjkala zgolj produkcija svetovnega razreda, na dvojki Denzel ne špara niti z ušesnimi bombončki; komadi se ponašajo s fantastično zaokroženim zvokom. Od nagnusno zamaščenega Hit The Floor in radijsko obarvanega hita Wishlist do zasanjanega, estetiziranega Ultra Shxt. Curry se brez težav zvočno sprehaja po stopnicah svoje glasbene preteklosti. S petnajstimi komadi, ki znesejo dobre pol ure, nam Curry ponuja benger za bengerjem, tok teh komadov pa prekinjajo občasni vmesniki oziroma interludi. V vseh pogledih gre za povratek v preprostejše čase, ovite v zlati celofan izkušenj in kilometrine.

Na novem mikstejpu se Curry nikdar ne jemlje preresno – usta so ga polna pretiravanja, preseravanja in uličnega nastopaštva. Gre za obilico preproste zabave v paketu z mojstrskimi besednimi igricami in neštetimi popkulturnimi navezavami; slednje je od raperja takšnega kalibra seveda kratkomalo pričakovano. Ko pa omenjamo kalibre, lahko ob tem ugibamo, ali The King of the Mischevious South Vol. 2 morda nakazuje novo obdobje za Curryja. Na tej točki je za njim vrsta močno priznanih, toda ljudsko nekam zapostavljenih izidov, kar za mojstra pisane besede nedvomno predstavlja vir vsesplošnih frustracij. Vrhovi podtalja mu niso bili nikdar tuji, a obenem ni skrival svojih želja po naslednjem koraku, po lestvicah in največjih odrih. Od njegove XXL Freshmen generacije je morda res med stilistično najbolj čislanimi in kritiško priznanimi, toda Kodak Black, 21 Savage, Lil Uzi Vert in Lil Yachty so ga v ameriškem mainstreamu nedvomno presegli. Linija med podtaljem in občo popularnostjo, ki je v luči njegovega truda za Curryja dolgo predstavljala boleč trn v peti, je morda v luči nove plate zanj postala vir novoodkrite moči in samozavesti. Kajti z mikstejpom se kralj vrača k ulici v brezkompromisnem slogu, all the way back. Mi smo tu, da se klanjamo – v ritmu, kakopak.