Riot Season, 2013

Uvodna pesem Black Percy prikaže album Racial Golf Course No Bitches v pravi luči. Težek in surov kitarski zvok s svojo umazanijo na eni in živalsko podivjan vokal na drugi strani. Vmes se pa sliši energičen in na vse možne udarce odporen motor, ki melje, drobi in razbija, kar se mu znajde na poti. A čeprav nam uvodni komad razkriva, kaj so Londončani Dethscalator pripravili na debitantskem albumu, se po petintridesetih minutah poslušalec poln prask in bušk prebudi na drugem mestu, kot je pričakoval. Čeprav gre za princip glasnega, noiserskega rocka, Dethscalator ponujajo nenehna odstopanja od začrtane smeri, saj se vanjo vmešavajo hrupni odkloni, ki imajo agresiven ali psihedeličen značaj. Na debitantskem albumu se zvok iz hitrega zvočnega šusa preobrazi v počasen kitarski hrup, katerega enoličnost se trga skozi iskanja novih zvočnih vrtincev.

Dethscalator menjajo obliko, a njihova izvorna pojava ostaja enaka. To je norost, poblaznelost, ki se strga iz verige in živalsko podivja. In obenem jih ne gre jemati preveč resno, bodisi zaradi imena albuma Racial Golf Course No Bitches, ki si ga je nemogoče razložiti, kot njegovega ovitka, na katerem so raznobarvne psihedelične pošasti, nekatere faličnih oblik. Saj smo kaj podobnega videli že v preteklosti, v mislih imamo Butthole Surfers in njihovo bizarnost ter Jesus Lizard in pijansko agresivnost. Ob tem pa Dethscalator niso prvi bend sedanjosti, ob katerem takoj pomislimo na preteklost surovih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let. Podobno so na to obdobje glasnega, noiserskega roka spomnili Metz, ki so naredili skomine po preporodu obdobja, po katerem se marsikomu kolca. Ob tem je legitimno podvomiti, da se Dethscalator podobno kot Metz izgubljajo v namenskosti in smislu svojega zvoka. Metz so namreč prepričali z davljenjem kitarskih vratov in hrupom, ki iz tega izhaja, a znotraj zvoka je lahko nastal tudi prazen in votel prostor, kot da bi občasno zmanjkalo vsebine. Podobno bi lahko pomislili pri Dethscalator, saj gre za podoben vzorec tako brezkompromisnih kitar kot spogledovanja z glasbeno zgodovino. 

A Dethscalator zaradi svoje humornosti in bizarnosti ne gre jemati preveč resno. In to jih na nek način rešuje, saj se lahko svobodno spreminjajo in se jim ni potrebno preveč fiksirati na določeno točko. Ob tem pa zajebancija z ovitkom albuma in pijanska agresivnost delujeta iz pesmi v pesem bolj pristno. Album se potaplja vedno globlje v zvočni kaos, ki obenem ohranja tudi smiselnost. Prispodoba blaznosti in agresije se osmišlja in deluje prepričljivo. Zato se na koncu albuma zgodi obraten efekt kot ob njegovem začetku. Pozabili smo namreč na glasbeno zgodovino, na katero smo se spomnili ob prvih taktih. Ostal je zvok, ki je brutalen, umazan, hrupen in živi v svoji lastni zblojeni in pobruhani sedanjosti.